Ameriški derviš
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Maribor, 2012 |
Založba | Videotop |
Prevod |
Jelena Varda Erik Majaron |
Ključne besede | Družinski odnosi, Muslimani |
"Nikoli ne bo eden izmed nas. In jaz sem edina, ki mi je vseeno."
Prvoosebni pripovedovalec je deček Hayat, ki s svojo družino živi v Ameriki. Njegova starša sta sicer muslimana, vendar se verskih obredov ne udeležujeta aktivno, oče pa tudi odkrito priznava odpor do muslimanskega fundamentalizma in muslimanskega stila življenja. Predvsem ga moti tudi dejstvo, da se mnogi v Ameriko priseljeni muslimani ne želijo vpeti v moderno okolje. Namesto tega ga »hipokritsko« obsojajo, kljub temu pa izkoriščajo njegove prednosti. Mati je v tem pogledu nekoliko bolj popustljiva, a še vedno kritična do odnosa muslimanskih moških do žensk. Ko se v njihovo družino priseli materina prijateljica Mina, ki beži pred nasilnim možem, prinese nekaj složnosti med njihove včasih napete odnose. Posebna vez se stke med njo in Hayatom, saj Mina postane tudi njegova osebna učiteljica Korana. Do neizbežnega konflikta pride, ko se začne Mina videvati z družinskim prijateljem judovske veroizpovedi.
Zgodba je ganljiva in aktualna, saj prikazuje težave, ki se lahko zgodijo ob »trku« različnih kultur. Le-te pa spremljajo še otroška naivnost in zaljubljenost, neiskreni družinski odnosi, zaverovanost v lastna prepričanja in slepo sledenje verskim oblastem.
Objavljeno: 15.01.2016 12:41:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:04
“S svojo krivdo sem trpel v tišini. Še vedno nisem nikomur povedal za telegram. V ohranjanju svoje skrivnosti sem našel tudi neko uteho. Bila je nekaj, kar sem lahko vsaj nadzoroval. Zaradi tega je moja bolečina postala nekako v celoti moja, postala je bolečina, ki je zdaj začela vplivati na moje odločitve. V prvem letniku srednje šole sem na hodniku slučajno slišal nekoga omeniti, da je Simon Felsenthal, sramežljivi fant z debelimi očali, ki je pri uri družbenih študij sedel v zadnji klopi, Jud. Čeprav Simona prej skoraj nisem opazil, sem se zdaj trudil, da bi postal moj najboljši prijatelj, na moje presenečenje pa sem spoznal, da sem jaz bolj obremenjen z njegovo vero kot on sam.”
Str. 313