Androidi čutijo v barvah

Kljub temu, da se najnovejši roman slovenskega pisatelja Jake Tomca dogaja v ne tako zelo oddaljeni prihodnosti, ga lahko beremo kot odsev časa oz. konkretne situacije, v kateri se (zahvaljujoč virusu Covid-19) nahajamo danes ter tudi kot nepopačeno sliko ljudi, ki nas obkrožajo in nas “usmerjajo” v tem trenutku. Tomčevi stavki so nežni, poetični ter hkrati realni in nam na eleganten način “še toplo” servirajo realnost, ki nas obdaja tukaj in zdaj. Kljub temu, da so glavni junaki romana androidi, torej roboti, ki so zaradi uporabe umetne inteligence skoraj enaki ljudem oz. jih (prav nič kavalirsko) prekašajo, je njihovo dojemanje ljudi, njihovih dejanj in vzgibov pravilno, neolepšano in niti malo krivično do človeške rase.

V bližnji prihodnosti, ki nam jo v romanu slika Tomc, so ljudje ustvarili androide, ki so ljudem svet in življenje polepšali, jih rešili pred težavami kot so onesnaženje in vojne, a ljudje (ki se vedno nečesa plašij(m)o), se androidov bojijo in čakajo primeren trenutek, da bi se jih znebili. Ko se zgodi umor človeka, ki naj bi ga zakrivil android, dobijo tisti, ki androidom nasprotujejo, se jih bojijo in jih sovražijo, iztočnico za uničenje te nove vrste bitij. Jim bo uspelo ali bo umetna inteligenca prelisičila/premagala naše pleme?

Roman, ki ga lahko berete kot znanstveno-fantastično poslastico (ki se lahko postavi ob bok marsikateremu delu katerega od tujih piscev v tem žanru) ali kot v lepe, polnopomenske stavke in prihodnost zavito prispodobo današnje realnosti.