Anekdote usode
Žanr | kratka zgodba, novela |
Narodnost | danska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Knjižnica Kondor |
Prevod |
Tina Mahkota |
Ključne besede | Milost, Puritanizem, Umetniki, Usoda, Ženske |
"Zgodbe pripovedujemo, da bi z njimi razveseljevali svet in ga naredili modrejšega"
Tako pravi pripovedovalec začetne zgodbe v zbirki danske pisateljice prve polovice 20. stoletja Karen Blixen. Bralci jo danes bolj poznajo po deloma avtobiografskem romanu Spomini na Afriko, v katerem je opisala svoje bivanje v Keniji in po katerem je bil posnet uspešen film. Zgodbe pričujoče zbirke pa se dogajajo v njenem domačem okolju, na danski in zlasti norveški obali, v kitajskem pristaniškem mestu Kanton, kjer pa so junaki Evropejci, ter v kraju Širaz v Iranu. A bolj od teh zunanjih okoliščin, ki so sicer nakazane, so v ospredju same osebe. V zgodbi Potapljač je to študent Korana, ki začne verjeti v angele. V Babettini gostiji (po kateri je bil prav tako posnet znameniti film), druščina med seboj sprtih pripadnikov verske sekte meni, da se mora v zemeljskem življenju odrekati vsem posvetnim dobrinam, dokler jih “resnična umetnica” ne spelje na led. V zgodbi Viharji moški, ki “gori” za gledališče, za vlogo Ariela v Shakespearovem Viharju najame mlado dekle, ki s svojo lepoto in pogumom postane resnični Ariel, nazadnje pa kloni pod težo lastnih predsodkov. Nesmrtna zgodba je pripoved o mogočnežu in bogatašu, ki v ospredje postavlja le sebe in ki bi rad vladal svetu brez domišljije in prerokb, če pa že, mora biti prerokba takšna, da jo bo izvedel sam. Za svojo idejo “zlorabi” dva mlada človeka. V zadnji zgodbi z naslovom Prstan pa se mlada nevesta odreče poročnemu prstanu na račun svobodnejšega in bolj neodvisnega življenja kot je zgolj ponižnost v zakonu. Zlasti daljše tri pripovedi so zasnovane po zgledu klasičnih novel. Bralca držijo v napetosti vse do konca, ko se iztečejo precej nevsakdanje in proti pričakovanju. Pa tudi krajši dve se končata s t. i. odprtim koncem, ko napetost obvisi sredi dogajanja in si lahko bralec le misli, kakšno bi lahko bilo nadaljevanje. Zgodbe, njihovo ozadje ter življenje Karen Blixen, ki je zbirko izdala pod enim izmed svojih psevdonimov, je v spremni besedi izčrpno predstavila pisateljica Gabriela Babnik.
Objavljeno: 23.11.2015 12:04:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:40
Ko se je družba naposled le razšla, je prenehalo snežiti. Mesto in gore so bili prežeti z belo nezemsko lepoto, in nebo je bilo svetlo od tisočerih zvezd. Na ulici je ležal tako globok sneg, da je bilo skoraj nemogoče hoditi po njem. Gostom iz rumene hiše so se šibile noge, opotekali so se, nenadoma sedali v sneg ali padali naprej na kolena in roke, da so bili na koncu vsi prekriti s snegom, kakor da bi bili njihovi grehi v resnici oprani belo kot volna, in poskakovali so kot jagnjeta v svoji na novo pridobljeni nedolžni opravi. Počutili so se, in to vsak od njih, blaženi, ker so postali majhni otroci; pravi blagor, in to zabaven, pa je bilo gledati stare brate in sestre, ki so sami sebe jemali tako zelo resno v njihovem božanskem drugem otroštvu. Spotikali so se in vstajali, šli naprej ali se ustavili, si s telesom in v duhu podali roke in jih vsake toliko prepletli v verigo nebesne kvadrilje.
Iz zgodbe Babettina gostija, str. 66