| Žanr | priročnik |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2020 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
InZdravje |
| Prevod |
Jernej Zoran |
| Ključne besede | Priročniki |
Nagrajena ameriška znanstvena novinarka v svojih delih preučuje stik nevroznanosti, imunologije in čustev. Povod za tovrstno raziskovanje je bila avtoimuna bolezen imenovana Guillain-Barréjev sindrom, zaradi katere je nekaj časa preživela v postelji oz. na invalidskem vozičku. Glavni krivec za to je bil podivjan imunski sistem, ki je napadel celice lastnega telesa in s tem povzročil ohromelost.
Po izboljšanju stanja je začela intenzivno zbirati znanstvene raziskave, ki so preučevale bolnike s pretirano dejavnimi imunskimi sistemi. Leta 2012 pa so raziskovalci prišli do prelomnega odkritja, ki je prineslo celo premik znanstvene paradigme. Odkrili so namreč, da lahko mikroglijske celice nevrone in sinapse v možganih varujejo ali pohabijo. Lahko so tako angel kot morilec.
Priročnik je spretno napisano branje, ob katerem zlahka pozabimo, da ne gre za leposlovno delo. Avtorica bralca namreč vešče vodi po zgodbah nekaterih pacientk, ki jim je novo razumevanje mikroglijskih celic spremenilo življenje. Eno od ključnih sporočil knjige pa so prav novi pristopi, ki pomagajo ponovno zagnati in preusmeriti dejavnost mikroglije, da začne obnavljati možgane.
Knjiga, ki dokazuje, da je znanje moč …
Objavljeno: 28.05.2024 10:39:19
Zadnja sprememba: 28.05.2024 10:40:16
V današnjem svetu – v dobi digitalnih informacij – se mikroglija kronično pretirano odziva na čustvene stresorje, kot bi šlo za patogene. Stresni odziv je vedno »vklopljen«, telo pa nikoli ne dobi priložnosti, da bi se umirilo in vrnilo v homeostazo, kot bi se moralo.
To, kar je nekoč veljalo za koristen evolucijski odziv, ki je človeku pomagal, da je ostal varen, ko je srečeval patogene okoli sebe, kar mu je omogočilo, da so tako on kot njegovi ljubljeni lahko živeli bolje, varneje in bolj zdravo – nič več ne koristi.
Ravno nasprotno. Ko mikroglija napačno prepoznava »grožnje« in začne požirati sinapse, ki jih potrebujemo, da bi vstali iz postelje, poskrbeli zase in se dovolj dobro počutili v svoji koži in v svojem življenju, da bi želeli dejavno sodelovati v svetu okoli nas – nam to ne pomaga, da bi preživeli spoprijemanje s stresorji. Takšno ravnanje mikroglijskih celic nam škoduje – onemogoči nam, da bi ukrepali in naredili korake, potrebne, da bi okrevali in uspešno živeli naprej.
(str. 120)
