Anine kresnice : roman

Tako gre korak za korakom. Počasna in težka je ta hoja, kdor je ne pozna, bi težko razumel. A njej je že vse to prostrano polje rejništva v tolikih letih tako znano; toliko je podobnosti pri teh otrocih, ki vsak na svoj način kažejo prizadetost zaradi najrazličnejših zlorab, pa vendar imajo skupni imenovalec prav v tem, v trpljenju, ki so ga bili deležni, nič krivi, pa vendar žrtve sprevrženega človeškega uma, ki jim je naredil nepopravljivo škodo za vse življenje. Ona jim iz vse duše skuša to škodo omiliti, odpraviti dokončno je ne more, tega se zaveda tudi sama, a z njeno toplo dlanjo si te mlade osebice celijo rane; počasi, pa vendar tako, da se brazgotine vse bolj prekrivajo z njeno toploto, ljubeznijo, pa ne nazadnje tudi z ostro besedo, ko jih zanese predaleč v njihov svet.

(str. 184-185)