Anka in Kugyjev pogled
Žanr | potopisni roman, znanstvenofantastični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2017 |
Založba | Mariborska literarna družba |
Ključne besede | Genetika, Genetski inženiring, Kmetje, Ljubezen, Madžari, Madžarska kultura, Običaji, Znanstvena fantastika |
Bo umetna inteligenca res tako fantastična?
Dve zgodbi in dva pripovedovalca. Roman, razdeljen v dva dela. V prvem delu liha poglavja sestavljajo eno zgodbo, soda pa drugo in obe je mogoče brati vsako zase. Drugi del nato sestavljata le dve poglavji, vsako od njiju zaključi eno izmed zgodb prvega dela. Tudi znotraj poglavij se pojavljajo podnaslovi, ki zgodbo še dodatno drobijo na manjše enote. Takšna je zunanja struktura vsebinsko na videz precej zapletenega romana, postavljenega v sedanjost, v katerem so glavne osebe štiri. V prvi, tretjeosebni zgodbi, dva moška, v drugi, prvoosebni, moški in ženska. Policijski inšpektor iz prve ter prvoosebni pripovedovalec iz druge zgodbe sta Prekmurca z Goričkega, ki pa ju življenjska pot oba zanese izven rodne pokrajine. Policijski inšpektor se po uspešno opravljenem magisteriju znajde na delovnem mestu na Gorenjskem, kjer po lastnem prepričanju čaka na službeno napredovanje, v resnici pa se izkaže, da je tik pred upokojitvijo. V razgretem julijskem dnevu doživi privid. Sodelavca k njemu privedeta sumljivega človeka, Madžara, ki odlično govori slovensko in trdi, da je diplomiral v Ljubljani. Izobraženec torej, ki pa ne ve, kaj so to osebni dokumenti. Neznančeva pripoved o videnjih prihodnosti na inšpektorja deluje kot blodnja in se pomeša z njegovim otroštvom. Madžar s svojo “hojo po vodi” spominja na svetopisemsko priliko, pa tudi njegove vizije človeštva prihodnosti so prav apokaliptične. Nič čudnega, da se inšpektor raje zasanja v mlačev in svoje mladostne ljubezenske avanture. V drugi zgodbi sta glavni osebi intelektualca, družabno precej nerodna, a kljub vsemu zvesta drug drugemu (kdor vsaj malo pozna avtorja romana, bo v profesorju in novinarju prepoznal nekaj njegovih potez). Poklicna in ljubezenska pot ju vodi po Madžarski, Avstriji in Sloveniji, pri čemer izstopajo opisi madžarske in avstrijske prestolnice ter še nekaterih madžarskih mest. Tako kot v prvi zgodbi ena drugo zadenejo sedanjost, preteklost in futuristična prihodnost, tako v drugi trčita slovenska in madžarska kultura. Obe zgodbi lahko, zaradi odprtega konca, nadaljuje kar bralec sam. Če bo le dovolj dovzeten za teme, ki mu jih ponuja branje.
Objavljeno: 29.11.2018 14:54:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:52
Že sprejeti program tudi predvideva, da planeta Zemlja ne bo vodil človek ali skupina ljudi, ampak posebni robotizirani računalniki ali roboti v človeški podobi, za kar smo se zgledovali po nekaterih fantastičnih filmih. Vendar pri nas ne bo šlo za fantastiko, niti za prevlado tehnike nad človekom, ampak za zraščenost računalniške in človekove misli, za prepletenost možganov, ko bo imel računalnik del človeških možganov, človek pa del računalnikovih. Samo tako bomo lahko obvladovali planet in zagotovili vsem živim bitjem na njem dostojno, ustvarjalno življenje. Na ta način bomo preprečili manipulacije enih nad drugimi …
…
Naš sistem novega človeka je zastavljen tako, da ljudje ne bodo zbolevali za zdaj znanimi boleznimi, rakom, žilnimi in srčnimi boleznimi in tisoči drugimi. Pred rojstvom bomo otrokom, glede na spol, vgrajevali, vcepili posebne vzpodbujevalnike, ki bodo zagotavljali, da se bodo sami odločili, koliko časa bodo živeli, kdaj se bodo odločili, da jih prepeljemo na rob Higginsovega kraterja, kjer so prostranstva brez konca in kjer bodo živeli dalje. torej nič obolevanj, nič bolezni, ampak sproščeno in ustvarjalno življenje, kakršno si bo posameznik izbral. Vgrajeni simulatorji ne bodo dokončni, ampak se bo posameznik izpopolnjeval in postajal tak, kakršen bo želel živeti. Iz otroka se bo razvil v mladenko ali mladeniča, ko se bo tako odločil, sam bo odločal, kdaj bo postal odrasel človek in kdaj starka ali starec …
str. 63