Anton Ojcinger: življenje gorskega vodnika

Julius Kugy (1858-1944), rojen v Gorici slovenski družini, je bil pravnik, alpinist in pisatelj, poznan po svoji ljubezni do gora, posebej do Julijskih Alp, tako da ga imenujemo “oče alpinizma v Julijskih Alpah”. Preplezel je mnoge prvenstvene smeri (tudi prve pristope na vrhove), po njem so poimenovane tudi nekatere gorske poti, npr. Kugyjeva polica v severni triglavski steni, Kugyjeva smer v Montažu ipd. Privlačile so ga tudi osrednje Alpe, kamor je v svojem dolgem alpinističnem obdobju večkrat zahajal. Svoja gorska doživetja in odkritja je popisal v svojih knjigah: npr. Iz mojega življenja v gorah: Julijske Alpe; Julijske Alpe v podobi; Božanski nasmeh Monte Rose …

Pri Kugyjevem odkrivanju Julijcev so odločilno vlogo odigrali slovenski gorski vodniki, med njimi zlasti Andrej Komac, Jože Komac in Anton Ojcinger. Slednji, katerega življenje (1860-1928) je Kugy opisal v samostojnem knjižnem delu, še prav posebno izstopa. Doma je bil iz Ovčje vasi na italijanski strani meje v današnji pokrajini Furlanija – Julijska krajina. Ojcinger se ni dolgo šolal: svoja mladostna leta je bil pastir (takrat je dodobra spoznal gore), nato pa drvar in
žagar (tudi v Bolgariji) ter kmet; predvsem pa je zablestel kot gorski vodnik, ki je Juliusu Kugyju pomagal pri osvajanju zahodnih Julijcev, npr. Montaža in drugih. Ojcingerja je odlikoval prešeren značaj, zanesljivost in pogum, kar je bila dobitna kombinacija pri spremljanju Kugyja pri zahtevnih alpinističnih vzponih.

Kugy velja za alpinista klasične dobe, ko so gorniki še spoštovali neokrnjeno naravo in alpinizem ni pomenil osvajanja gora za vsako ceno v taki meri kot danes. Tudi zato so Kugyjevi gorski spisi polni čudenja nad lepoto gorskih vršacev in čudovitih opisov gorskih velikanov: s pretanjenim slogom in občutljivostjo za podrobnosti ter razkošnim besednim zakladom sodijo med klasična dela gorske oz. alpinistične literature tudi v svetovnem merilu. Čeprav napisana v nemščini, jo lahko prav tako štejemo za slovensko.