Apalaška pot : 3500 kilometrov hribov in Amerike

Začne se hollywoodsko. Popotnik pride v goščavo, tema na zemljo pade, on pa svojo vrečo s hrano, namesto da bi jo obesil na vejo, zgolj priveže na deblo drevesa. Sredi noči iz šotora zasliši golčanje zveri, ki skuša priti do jedi, in ker je do nje priti težko, bo slej ko prej napadla tudi njega. Po oklevanju se popotnik požene iz šotora, pripravljen na spopad …

Pripoved se nato pomakne nekaj mesecev v preteklost, ko se Kenda – prevajalec, urednik, sicer pa tudi navdušen pohodnik – šele odloči, da bo kar šest mesecev posvetil Apalaški poti: 3500-kilometrski pohodniški trasi s skupno 142 kilometri vertikale. Enega glavnih razlogov bralcu preda kar s Kovičevimi verzi: „... iti, hoditi / ne, ker to hočeš, / ne, ker je treba, /ampak ker tukaj / razen te hoje drugega ni.“

Tako osredotočen na to bistvo Kendov podvig v resnici vendarle ni – razlogov za pisanje potopisa bi bilo v tem primeru nekam malo. Namesto tega delo zgledno izpolni pričakovanja, ki jih najverjetneje večina bralcev do žanra tudi goji: to kajpada ni le opis poti, niti ni zgolj vodič, zemljevid ali priročnik o opremi in najzagatnejših točkah podviga. Kvaliteta potopisnega žanra je navsezadnje v tem, da brezšivno združuje množico vsebin, ki jih sicer načeloma najdemo v drugih, bolj specializiranih žanrskih predalih. Praktično opisovanje poti in popotniških preprek tako v "Apalaški poti" biva z ramo ob rami z vzhičenimi pasažami o različnih naravnih lepotah, ki se razkrivajo thru-hikerjem (kakor se imenujejo hodci po Apalačih, ki celotno pot prehodijo v enem letu); s poljudnimi medicinskimi obrazložitvami evforičnega občutja, ki po dolgotrajni hoji prežme telo popotnika; s pojasnitvijo duhovnega ozadja same Apalaške poti, namreč gibanja transcendentalistov; s premišljevanji o hoji, ki jo je bojda v nas neizbrisno vpisala evolucija; z značajskimi portreti posameznih pohodnikov; z introspekcijo, ki ob taki odpovedi vsakdanjemu življenjskemu toku skorajda ne more umanjkati; in seveda z obiljem premislekov o Združenih državah, njihovih mestih, prebivalcih in ameriški sodobnosti nasploh.

In kakšna je, ta ameriška sodobnost? Na eni strani vsekakor strahovita propadlost nekaterih ameriških mest, še posebej tistih iz „pasu rje“, za katerih vznik je bila zaradi rudnin, nafte in premoga v (pre)veliki meri zaslužna industrija, a jih je prav padec slednje – predvsem kot posledica globalizacije in avtomatizacije – tudi pokopal. Na pogoriščih (ponekod dobesednih) je plenilsko priložnost po Kendovih pripovedovanjih zgrabila predvsem droga, ki pustoši tiste, ki jo uživajo, in njihove soseske. Pred drogami nikakor ni varna niti Apalaška pot: nova generacija pohodnikov, pravi Kenda, se jih redno poslužuje, tradicionalna nenapisana pravila, ki so doslej veljala na poti in v pohodniških zavetiščih, pa zamenjujejo bistveno bolj hedonistične ter zato tudi neprijazne in grobe prakse. Po drugi strani Kenda v pregovorno individualističnih ZDA zazna mnoge primere kolektivnih, skupnostnih prizadevanj, začenši seveda s trudom premnogih društev in posameznikov, ki vzdržujejo poti. Obenem tudi ni med tistimi, ki bi novim ameriškim hedonistom zaradi pogojenosti s časom in prostorom delili odpustke za njihova dejanja. Mladi pohodniki, opaža, imajo močen občutek prikrajšanosti, ki pa po njegovem mnenju ni najbolj utemeljen; ravno zato je zanje nujna pot, na kateri jim društva in posamezniki z vzorno skrbjo zanje vračajo izgubljeni občutek varnosti, po drugi strani pa jih pot s svojimi večkratnimi zasuki – od lahkega, neutrudljivega napredovanja do nenadnih hribolazniških muk in tako večkrat zapored – nauči ponižnosti in jim ob koncu prinese prepotrebno katarzo.

Potopis, ki ugodi pričakovanjem o vsebinski raznolikosti, se do neke mere izogne drugemu bralskemu pričakovanju – namreč tistemu o določeni dramaturgiji, ki bi lahko izhajala iz poti kot vsebinskega jedra dela. V uvodu obljubljeni spopad, ki namiguje, da bi lahko postal osrednji dogodek, se čez sto dvajset strani razkrije kot komična zmota in je le norčav pomežik tistim, ki pričakujejo resnično hollywoodski razvoj dogodkov. Poleg tega Kendova pot sploh ne poteka premočrtno od začetka do konca; kot eden izmed tako imenovanih "flip floperjev" je namreč po prvem prehojenem delu poti in premoru z družino svoje popotovanje dokončal v obratni smeri, od konca proti sredini. Ideja nekakšnega romanja k vrhuncu, razsvetljenju, dejanski in metaforični točki veličastnega konca, že zaradi tega težje pride do izraza. Delno pa se avtor tudi sam, neodvisno od teh „materialnih pogojev“, upre ideji velikega spoznanja, po katerem nič več ne bo isto. Ko se na zadnjih straneh, na katerih bi odgovorov željni bralci pričakovali zgoščeno modrost, ki jo lahko odnesejo s sabo, popotnik v domišljiji pogovarja s prijatelji, ki jih je srečal na poti, jim odgovori, da je na tej poti navsezadnje izvedel le to, kar je vedel že prej: da je – z besedami junaka iz Štoparskega vodnika po galaksiji – „res prima in super tip“. Nekakšna osebna potrditev torej, ki pa življenja po pohodu ne bo bistveno spremenila.

Vendarle pa nekoliko drugačen odgovor ponudi že čez dve strani, v prav zadnjem odstavku: „Kmalu bom presenečeno ugotovil, da lahko za čisto vsak večer od sto petinšestdesetih natanko določim, kje sem bil. Če bom zaprl oči, bom tudi za vsakega natanko videl, kje je bilo kaj. (…) Z zaprtimi očmi se bom lahko sklonil in zatipal plastenko z vodo, na obrazu bom čutil toplino tabornega ognja, slišal besede pogovora svojih popotnih tovarišev, zavohal tisti vlažni, čisti, polni gozdni zrak. Obšlo me bo, da sta na tem kraju, da sta na tem mestu, na katerem naj bi bil čez tri mesece, dve deželi na istem mestu.“ Njegov osnovni namen – iti, hoditi, ker drugega ni – se torej navsezadnje spremeni v iti, da bi resnično bil; bil do te mere, da lahko to bivanje vzameš celo s sabo v prihodnost. Polnost doživljanja, ki je povsem drugačna od doživljanja vsakdanjika, se torej zdi – bolj kot kakšen pridelek refleksije – končni „izkupiček“ šestmesečne hoje.

Apalaška pot je kvaliteten primer potopisnega žanra, ki se sprehaja po širokem polju refleksije, ne da bi bil pri tem dolgočasen, ter tako izpolnjuje tradicionalno in smiselno vlogo potopisov: tudi v bralcu vzbuja željo, da bi se – na Apalačih ali kje drugje – iztaknil iz vsakdana, radovedno in vitalno razmišljal o vsem, kar mu pride na pot, in tako vselej znova iskal svojo človeško celovitost.