Arhetipi in kolektivno nezavedno

Švicarja Carla Gustava Junga štejemo med najpomembnejše psihoterapevte in filozofe 20. stoletja. Njegovo delo je vplivalo na razvoj psihiatrije, antropologije, religiologije in umetnostne teorije. Oblikoval je teorijo, po kateri ima človeška psiha – duša, poleg zavesti še nezavedno plat, ki se dalje razčleni na osebno nezavedno in kolektivno nezavedno, katere vsebina so arhetipi, duševni motivi, ki so skupni celotnemu človeštvu.
Knjigo sestavljajo številni prispevki, ki so nastajali med leti 1933 in 1955, nanašajo se na teoretsko razčlenitev pojmov arhetipi in kolektivno nezavedno.
Nezavedno na splošno velja za neke vrste izolirano osebno intimnost, ki ga nekatere religije označujejo z izrazom »srce« in razumejo kot mesto izvora vseh zlih misli. V srcu domujejo slabi duhovi, nagla jeza in čutna slabost – takšno je videti nezavedno, če ga gleda zavest, medtem ko se zavesti zdi, da je v bistvu stvar velikih možganov, ki vse razstavljajo in vidijo v njegovi izoliranosti. To nam Jung ponazori s primerom, če se pogledamo v zrcalo – najprej zagledamo lastno podobo. “Kdor se poda k samemu sebi, tvega srečanje s sabo.” Ogledalo ne laska, temveč zvesto odseva to, kar gleda vanj. To pa je po navadi obraz, ki ga svetu nikoli ne pokažemo, saj ga pokrivamo s persono, igralčevo masko. Toda ogledalo stoji za masko in kaže pravi obraz.