Arhipelag Goli : moja zadnja komandantska potovanja

Srhljiva izpoved nekdanjega slovenskega partizana, ki ga komunistična partija po sporu s Stalinom potisne v nečloveški prevzgojni mlin. Avtor začne povojno pot z razmeroma visokim položajem, kot vojaški ataše v Rimu. Zatem se vpiše na vojaško akademijo, kjer postane sumljiv, ker noče obrekovati politično priprtega prijatelja. To je bilo dovolj – “komandantska potovanja” (kot jim ironično pravi) se začnejo: preiskovalni zapor Banjica – Sv. Grgur – Ugljan – Bileća – Goli otok. Avtor se trudi podajati zgodbo čimbolj suho in dokumentarno, pri čemer seveda dokumentarno popiše tudi svoja takratna besnenja in grozo. Grenko je razočaran nad zverinskostjo nekdanjih partijskih tovarišev in nasploh nad nestanovitnostjo človeške narave. Kljub temu zadrži veselje do življenja, posebno zadoščenje doživlja tudi ob poglavitnem uvidu, da mu je to mučenje očitno moralo biti prizadejano, sicer se nikoli ne bi zavedel laži o opevani partijski pravičnosti. Zato je posebna nota zgodbe, ki odzvanja skozi celotno dogajanje, uglašena na samodejno odločitev junaka, da se iz neobstoječe revolucionarno tovariške povezanosti umakne v otipljive odnose s prizemljenimi, posameznimi ljudmi.