Armenski prijatelj

Ne, nikoli ne bi imel poguma, da bi ravnal kot on. Bolj kot občutek sramu, da bi se približal opiti prostitutki, bi me od nje odvrnil občutek gnusa. Fizični odpor, da bi prišel v stik z ‘vsem tem’ – njenimi blatnimi oblačili, kiselkasTim zadahom, kožo, ki je bila po mnenju obeh moških nečista, nevarna za dotik, morda celo kužna … In njenimi usti, ki sta jih moška omenjala kot seksualno uporabna. Nikoli prej ne bi pomislil, da je taka ženska lahko vredna vsaj kančka prijaznosti ali nežnosti. Ali samo roke, ki ji je pomagala vstati.

[…]

Nekaj dni kasneje, ko sva šla po istem prehodu čez progo, takrat zapuščenem, je čisto tiho zamrmral – komaj sem ga slišal:

»Da je mogoče ženski narediti nekaj takega … se pravi, dopusiti, da je to edino, kar ima v življenju, čemu potem ves ta cirkus?«

Bilo je prvič v mojem življenju, da sem slišal tako obsodbo, nepojmljivo v svoji radikalni odločnosti: da je bolečina ženske, njeno trpljenje – kar so drugi dopuščali in sprejemali – pomenila obsodbo celega sveta!

V času naše mladosti smo bili navajeni razmišljati skozi velika posploševanja, ki so delila človeštvo na razrede in rase, prebivalstvo na revne in bogate, razlikovali smo družbe, ki gredo proti bleščeči prihodnosti, in tiste retrogradne, ki bi bile ovira na poti proti svetlemu napredku. To, kar je govoril Vardan, pa je presegalo vse igre družbenih nasprotij. Nesreča in propadanje enega človeškega bitja sta pomenila nesprejemljivost celotnega človeškega mravljišča. Da, celotnega.

Ta način razmišljanja me je pretresel s svojo noro nepopustljivostjo, obenem pa se mi je z leti to zavračanje vsakega dopuščanja, da se ena sama oseba potopi v brezup, izkazala za edini kriterij pravilnosti in iskrenosti najčudovitejših humanističnih programov.

(str. 14-15)