Avtoštoparske zgodbe : moja prva svetlobna sekunda
Žanr | potopis |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Kanal, 2014 |
Založba | samozal. |
Žanr | potopis |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Kanal, 2014 |
Založba | samozal. |
Miran Ipavec v 47 zabavnih in mojstrsko napisanih zgodbah opisuje prvih 29 let svoje štoparske kariere. Zaradi dolgega »staža«, prevoženih kilometrov in posebnih »rekordov«, ki jih je naštel na zavihku knjige, mu pravijo avtoštoparski šampion in tudi slovenska avtoštoparska legenda. Štopati je začel pri 25 letih. Prepotoval je 38 držav, se dobro naučil več jezikov, od angleščine in francoščine do španščine in nemščine, pa še kakega skandinavskega za povrh. Mimogrede, rekorde postavlja ne samo na cesti, pač pa tudi v »hitrostnem« recitiranju poezije Federica Garcíe Lorca v španščini. Na potovanjih se je srečeval z zanimivimi ljudmi različnih narodnosti, kultur in ver. Srečal je tudi najstarejšega še »aktivnega« evropskega štoparja iz Nemčije, starega 87 let, ter spoznal člane mnogih evropskih avtoštoparskih klubov. Potoval je z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Kot vozila so bili različni tudi vozniki in sopotniki, med slednjimi tudi domače živali. Med potjo je od šoferjev slišal veliko zanimivih in nekaj prav neverjetnih zgodb, še več pa jih je doživel sam. Da bi bili tudi ostali deležni »potovalne« sreče, je za vse avtoštoparske začetnike dodal še poglavje s podrobnimi navodili, kako priti iz Ljubljane do Amsterdama. Poleti 2014 je v rodnem Kanalu ob Soči odprl prvi in edini avtoštoparski muzej v Sloveniji, ki se bo nekaj let selil po raznih krajih doma in v tujini. Odlomke iz njegove knjige od 29. julija do 18. avgusta 2015 berejo na radiu Trst A v oddaji Poletno branje, ki je na sporedu vsak delovni dan ob 17h.
Pripravlja tudi spletno stran, kjer bodo lahko bivši štoparji objavljali spomine na potovanja z avtoštopom.
Vabim vas k branju te odlične knjige in k obisku muzeja, ki je vreden prevožene poti iz katerekoli smeri.
Objavljeno: 04.11.2014 14:44:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:55
»Ko bom nekoč ves star in bolehen v domu za starejše občane … bom vstal iz postelje, se oblekel, vzel črn dežnik in se skrivaj pretihotapil mimo vratarja … Kot v starih časih se bom postavil ob rob ceste in začel ustavljati avtomobile. A tokrat ne bom izbiral smeri. Odšel bom daleč proč, tja, kamor me bodo naključni dobrotniki odpeljali. In rekel si bom, da je prišel čas za poslednji novembrski dež, za zadnji November Rain …«