skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Babajé : klic nevidnih otrok

Žanrdnevnik
Narodnostitalijanska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Špela Pahor
Ključne besede 21. stoletje, dobrodelnost, Etiopija, Italijani, sirote
Število strani

235

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Naša dejanja puščajo sled

Francesco Romagnoli (1970), Italijan, je po diplomi Fakultete za ekonomijo in trgovino nekaj let delal v očetovi pisarni, vendar ga je služba pustila praznega. Po potovanju po Afriškem rogu je pustil vajeno udobje zahodnega sveta za sabo in se preselil v majhno vas na severu Etiopije. Trpljenje otrok in žensk ga je spodbudilo, da je skupaj z družino in prijatelji leta 2002 ustanovil  dobrodelno društvo James non morirà ‘James ne bo umrl’ (posvečeno triletnemu dečku). Z zbranimi sredstvi je zgradil vasico za osirotele otroke, kjer otrokom zagotavljajo dom, hrano, izobrazbo in zdravstveno oskrbo. Dobrodelno društvo je še vedno aktivno in vodi številne dobrodelne projekte v Etiopiji. V pričujoči knjigi spominov je Romagnoli doživeto dokumentiral začetek in nekaj pomembnih mejnikov uresničevanja poslanstva, da nudi konkretno pomoč »nevidnim otrokom«. Naslov knjige Babajé pomeni ‘očka moj’, kakor otroci njihove vasice naslavljajo Francesca, saj zaradi lokalne birokracije vsaki siroti da svoje (torej očetovo) ime. V ospredju osebnega pričevanja so zgodbe ljudi, ki so ga oblikovale, se ga dotaknile in so vredne, da se jih sliši. Dajejo človeško dimenzijo novicam o vojni v nekem oddaljenem svetu, na katere v naših vsakdanih nismo zares pozorni. Obenem pa govorijo o tem, da ima vsak izmed nas priložnost s svojimi dejanji v svetu pustiti pozitivno sled.

Noben dan se v Etiopiji ne začne brez kave in vonja po praženih kavnih zrnih na žerjavici, to je prijetna stalnica, ki te spremlja čez ves dan, podobno kot slanost, ko si na otoku. Ženske jo pripravljajo ob vsaki uri dneva, ritual, ki zahteva veliko časa. A čas je bil tam gori edino bogastvo, ki so ga imeli vsi in ga ljubosumno čuvali. Ni bilo naglice, ni bilo ur, ni bilo misli na to, da bi prihranili čas. Ko sem jim rekel, »če narediš tako, prihraniš čas,« so me smeje gledali, mi razlagali, da se čas ne prihrani, raje se ga varčno uporabi, ker je edino bogastvo, ki ga imamo. Naučil sem se, da je poskušati podaljšati čas zgolj iluzija, saj je edina moč, ki jo imamo nad njim, ta, da ga »podaljšamo« s tem, da ga napolnimo z vsem, kar prijetnega lahko gre notri.

(str. 187)

Citati

(1)
Ksenja Grešak

To, kar sem imel res rad v tistem življenju, je bila nepredvidljivost vsakega dne in istočasno zavedanje, da v vsakem primeru moja prisotnost lahko pomeni spremembo za veliko ljudi. Bil je občutek polnosti, za katerim še danes žalujem, ko se včasih spopadem z navidezno brezbrižnostjo sveta, ki me obdaja. In vendar je tudi tu, kjer se zdi, da nam ne manjka ničesar, toliko ljudi, ki jim prijaznost, nasmeh, objem ali hvaležen pogled lahko spremeni potekanje časa. Torej ni treba iti v najrevnejše dežele sveta, da »kaj spremeniš«, katerokoli naše dejanje, v dobrem ali slabem, vedno vpliva na življenje nekoga drugega in na tej resnici skušam organizirati svoje bivanje.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 204
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi