Babuškin kovček
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Bralec |
Ključne besede | Družina, Družinska saga, Matere in hčere |
Skozi spomine v sedanjost
Družinska saga, 20. stoletje. Štiri generacije žensk, tako različnih, a tako zelo povezanih. Vsaka je odmev prejšnje in delčka stoletja, ki ji je narekovalo utrip življenja. Nobeni ni bilo lahko. Njihove sanje so se vse prevečkrat morale ukloniti trenutnim razmeram v trenutnih državah. Le zadnja je bolj svobodna v svojih odločitvah. A tudi svet je zdaj že drugačen in mirnejši, malo širši, vsaj zdi se tako. V petih delih romana potujemo skozi preteklost in tudi sedanjost z Bibi, Mijo, Sofijo in Magdaleno. Prav vsaka je svoji naslednici dala delček sebe. Politične in družbene okoliščine pa so bile tiste, ki so jih še dodatno oblikovale. Zagotovo pa je potovanje med svoje prednice svojevrstna oblika sprejemanja življenja, ki jim je bilo dano, pa tudi iskanje odpuščanja, najsi bo to tisto predsmrtno ali tisto, ki, če si dovolj močan, pride sproti in naredi življenje znosnejše, lahkotnejše, pomirjujoče. Roman lahko začnemo brati s katerokoli zgodbo. Vedno bomo znali sestaviti pravilno zaporedje dogodkov in protagonistk, odložiti njihov kovček tam, kjer je to potrebno. Kot babuške, ki bivajo ena v drugi in hkrati skupaj, se zgodbe sestavijo v krasno rodbinsko sago, prežeto s tegobami, nesrečami, vojnami, ljubeznijo, zmedenostjo in odločnostjo.
Objavljeno: 04.08.2022 09:34:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:17
Sofija se sprašuje, ali je tisto, kar je Magdalena napisala v pismu, lahko res. Že več let ne govorita. Dramatičnih Magdaleninih pisem, ki kličejo na pomoč, rotijo za odpuščanje ali se prepirajo, je bilo že veliko. Odgovor, kakršenkoli, je bil vselej vržen v črno jamo, v kateri domuje Vsezaman. Tudi Bibi ne ve, kako je z Magdaleninim zdravjem. Ona naj gre in poizve, saj je Magdalena njena mama. Sofija se bo potem pozanimala pri Bibi. Potem bo odpisala. Za zdaj pa roka noče. Razum noče. In srce? Sploh ne.
(str. 151)