Balkonci
Žanr | avtobiografski roman, biografski roman, družbeni roman, družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2022 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Litera |
Ključne besede | Brane Bitenc, Muzeji, Odraščanje, Punk, vodmat |
Punk's not dead
Esad Babačić je slovenski pisatelj, pesnik, esejist, tekstopisec, novinar, tudi pevec v slovenski punk skupini Via ofenziva v zgodnjih osemdesetih. In prav s tem obdobjem se največ ukvarja v svojem prvem romanu, avtobiografskih Balkoncih, kjer lahko zvemo tudi veliko o zgodovini in filozofiji punka, ki je bil predvsem drastični upor proti takratni družbeni ureditvi. Pomembna vsebinska dimenzija je tudi avtorjevo otroštvo in mladost, ki ju je preživel večinoma na ljubljanskem Vodmatu. Predvsem pa so ti avtentični spomini presunljivi hommage pokojnemu prijatelju, punk pevcu, scenaristu in režiserju Branetu Bitencu. Sicer pa bi vsakršni vsebinski opisi povedali premalo, to knjigo je treba prebrati, tudi zaradi užitka plovbe skozi samo poetično pripoved, mojstrsko podano z izjemnim bogastvom jezika. In ne glede na to, ali se časov v osemdesetih in pozneje spomnimo ali pa smo premladi, da bi o tem karkoli vedeli, je roman napisan tako subtilno, pošteno, napeto in avtentično, da bo zagotovo v bralni, literarni, spoznavni užitek vsakemu bralcu.
Esad je s svojim prvim romanom Balkonci uokviril svojo štiridesetletno prisotnost na slovenski literarni sceni in hkrati z njim dokončno vstopil v klasiko slovenske literature. Ne le nagrade, prevodi in razna druga priznanja, ki jih je dobival tekom desetletij, zgovoren je tudi naslednji podatek: na Glavanovi dražbi v aprilu 2023 je imela prva avtorjeva pesniška zbirka z naslovom Če bi bil rojen pred svojo mamo bi bil svoboden, ki je ne najdemo ne v Cobissu ne v Wikipediji, celo v romanu ne, zavidljivo izklicno ceno, ki je znašala desetkratnik povprečne cene nove pesniške zbirke danes. Prodana pa je bila za še več.
Objavljeno: 20.04.2023 17:56:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:25
Od nekod je privlekel ploščo Sex pistols in jo začel vrteti v svoji sobi, tudi petstokrat v enem letu; imel je gramofon, ki so mu ga zavidali šišenski pankerji. Bilo dolgočasje, iz katerega so rasle različne ideje. In seveda bendi, ki so jih ustanavljali iz istega dolgočasja. Nihče ni razmišljal o umetnosti, ampak izključno o tem, kako bomo najlažje pobrali kakšen poljub več. Šele pozneje je prišla ideološka naravnanost, ki seveda ni imela nobenega jasnega temelja. Treba je bilo izstopati, sovražiti, prezirati in se upirati, ne nujno v tem vrstnem redu.
(str. 194)