Barva sladke čokolade

“Od tistega vročega dne v Bamaku je minilo že poldrugo leto, a se kljub temu dobro spominjam, da si v trenutku, ko se je na polnočnem stropu bara Pri modrih pticah utrnila zvezda, nisem ničesar zaželela. Saj nisem vedela, po čem in čemu sploh bi hrepenela. Bila sem v devetih nebesih. Pa kraj, ki me je osrečeval, ni bil videti ravno pobožno. Devic in svetnikov se okrog mene zagotovo ni trlo. Za šankom je počivala kratkokrila natakarica, ducat mično napravljenih dam in gospodov je v parih ali v troje pridno praznilo steklenice piva, visok uradnik malijskega nacionalnega radia je dremal v temo pod svojo gostilniško mizo, mladenič s cigareto v kotičku ust je plesal z lastno senco na škrlatnem zidu, ki je varoval barsko dvorišče pred glasovi še vedno budne ulice. Spominjam se tudi, da so se meje med živimi in mrtvimi rečmi pred mojimi očmi rahljale in da sem na kovinskem stolu sedela mehko, kakor da se pogrezam v usnjen naslonjač. Čisto blizu, le nekaj metrov vstran, je na koro igral virtuoz Toumani Diabate.” (str. 91)