Barve svetlobe

”Poezija Denisa Rosande je med pregovorno mračnjaškimi Slovenci prava redkost. In posebnost. Njegove pesmi so vélika hvalnica življenju. Ne da bi hotele biti filozofske, nam pred očmi razgrinjajo svojo filozofijo: Živeti. Živeti z veliko začetnico. Ker “vse, kar je, je zdaj”. Zdi se, da se pesnik tega svojega uvodnega mota še kako dobro zaveda. Kot tudi onega, o katerem pa sicer eksplicitno ne spregovori – da potem ne bo več ničesar. (…) Da pesnik pesni, ne potrebuje opojnih substanc. ”Navdih je v svetlobi,” pravi, in pridno, kot čebela pridno nabira med, iz vsega naravno opojnega v naravi nabira snovi za svoje pesmi. Kot da bi bil lahko opijanjen že od same svetlobe. Od vetra, ki trosi cvetni prah. In, ne smemo pozabiti, od ženske. Od ženske prav posebej, ker je ženska njegov najopojnejši opoj. Zato ji v pesmi zna poiskati najlepše mesto pod soncem: ”dišiš po sončnih žarkih / gola med rjuhami svetlobe” je pesem, ena najlepših v knjigi, ker tako močno zadiši in zasije na papirju. Iz tega vidika pesnikovega iskanja in najdenja lepega tako rekoč v vsem, misel, da ”vse kar me obkroža je pesem,” ni pretirana. Sami bi si ob branju njegovih pesmi to mislili, četudi nam tega on sam ne bi povedal.” (Iz spremne besede Marka Matičetovega)