Beda stvari

Beda stvari je zgodba o odraščanju. Zagotovo je tudi zgodba o alkoholizmu, nasilju, revščini in propadanju, a nam na koncu vendarle daje upanje, da je temu moč tudi ubežati in da človekova usoda ni bila zabetonirana že v sami zibelki, v katero je bil takoj po rojstvu položen. Beda stvari je tudi zgodba, ki je povedana neposredno, direktno, brez vsakršnih nepotrebnih olepševanj in izmikanj. Bralec se že ob prebiranju prve strani, zadet od konkretnosti, opoteka po beznicah revnega flamskega kraja, za katerega prebivalce (ali pa vsaj moške pripadnike družine Verhulst) dobi občutek, da je vsakodnevno popivanje edina resnična zabava in užitek, za katerega se splača živeti. Radi poslušajo tudi Roya Orbisona, kar je morda nekoliko nenavadno, in edino, kar ne diši po popolni zavoženosti brezdelnih postopačev, ki še vedno in navkljub odraslosti prebivajo pod materinim krovom. Dimitri Verhulst v Bedi stvari izhaja iz sebe. Iz svojih izkušenj in spominov, ki so polni bizarnih dogodkov in zapletov, ki so tako lastni pijancem. A Dimitri Verhulst ne moralizira, niti ne obračunava. On le opisuje in se z vsakim poglavjem počasi distancira. Od svojih korenin, od svoje družine. Beda stvari je roman, ki se ga da brati na več načinov. Moj je zgolj eden od njih. V vsakem primeru pa gre za malo mojstrovino. Priporočam!