Beg: zgodba nekega našega človeka
Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Nostalgija |
Prevod |
Maja Novak |
Ključne besede | Družbena izključenost, Meščanstvo, Pesniki, Strah, Študenti, Učitelji, Umetniki |
Pripoved o licemerju in nadutosti
Glavni junak je Đuro Andrijašević, študent na Dunaju, ki mu stric nudi solidno finančno podporo. Đuro pa kljub mnogim talentom in odlično opravljeni maturi na Dunaju raje zahaja v kavarne in živi boemsko življenje, kakršno je bilo značilno za mlade na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ker z denarjem in študijem vse bolj nazaduje, hkrati pa ostane še brez stričeve zapuščine, se po nasvetu sošolca vrne v Zagreb, da bi študij poskušal nadaljevati tam. Na pot mu stopi Vera, dekle iz boljše zagrebške meščanske družine. Iskrica ljubezni preskoči, saj oba kar dobro obvladata klavir in klasično glasbo. Vendar je Đuro neodločen, boji se, ne more se zares odločiti ne za študij in ne za Vero. Verini starši mu dajejo priložnosti, sam pa se nazadnje spet odloči za Dunaj, da bi končal vsaj manj zahteven študij in dobil službo. Zveze z Vero ne razdre. Ko vendarle doseže izobrazbo, ki bi mu omogočila učiteljski poklic, mora za dokončno službo opraviti še težak učiteljski izpit. Verini starši mu določijo rok, do katerega ga mora opraviti, da bo lahko dobil Vero za ženo. Đuru dodelijo službo na gimnaziji v Senju, kjer pa se njegov idealni svet postavi na glavo. Sodelavci, manj razgledani od njega, mu začnejo metati polena pod noge, ravnatelj mu očita, da še zmeraj preveč živi za ideale, ki mu jih je vcepila fakulteta. Ženska družba iz mesta mu skuša “podtakniti” gospodično, za katero mu je prav malo mar, komedija, ki jo napiše za lokalne igralce, doživi polom. Nazadnje izgubi zaupanje še v sodelavca, s katerim sta si bila sprva najbliže. Njegovo telesno in duševno stanje se slabša iz dneva v dan … In kot se sprašuje na zadnji strani, tako se lahko tudi bralec sam odloči, kako bo sodil glavnega junaka. Branje za tiste, ki še vedno prisegajo na klasično leposlovje preteklih stoletij, v katerem zaznavajo teme, ki bim jim lahko rekli večne.
Objavljeno: 28.10.2016 07:45:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:59
Grdo in žalostno je bilo moje življenje. Toda kdo je kriv za to?
Premišljeval sem o tem – in nisem mogel rešiti uganke. Ali je kriva moja vzgoja, to, da so iz mene naredili pesnika in pisatelja ter me postavili pred zahteve, ki jih nisem mogel izpolniti? Ali ljubezen do Vere, ki se spričo moje revščine in siromaštva moje službe ni mogla dobro končati? Ali ljudje okoli mene – to malo mesto, hudobno in drobnjakarsko? Ali alkohol, sanjarjenje, šibkost živcev, bolezen duše?
Ne vem, ne vem.
Str. 194