Bela vrtnica

»Veliko sem preživela,« jezno odvrnem, dovolj mi je njenega pokroviteljstva.
»O, kaj res?« odgovori Sil. »Si že kdaj rodila dva otroka in ugotovila, da nisi v porodnišnici, temveč v mrtvašnici? Si kdaj bežala, dokler nisi več mogla, izgubljena in sama, in se znašla v sobi le z ognjeno pošastjo za družbo? Lucien je vedel za sežigalnico zaradi mene. Si lahko predstavljaš, kako je bilo meni, ko sem morala sama ugasniti tisti ogenj?« Rokav si potegne gor in vidim, da se brazgotine raztezajo do nadlahti in se bleščijo v svetlobi ognja. »Komajda sem se rešila. In nisem imela nikogar, ki bi me držal za roko. Nihče mi ni pomagal.«
»Še vedno ne vem, kaj bi radi od mene,« rečem. »Zakaj sem tukaj? Kakšna je moja vloga?«
»Kraljevske družine že predolgo zlorabljajo naše moči. Treba je vrniti ravnotežje. Potrebujemo nekoga dovolj močnega, ki bo priklical vso naravo, vse elemente. Ta otok so razrezale in nato ponovno sešile kraljevske družine. Rad bi bil znova cel. Kraljevske družine imajo svojo vojsko, denar, orožje. Toda to je nič v primerjavi z brutalno močjo narave. Ta moč potrebuje pomoč. Tebe potrebuje. Premisli. Zakaj so sezidali vse tiste zidove med okrožji? Da bi nas ločili in se zaščitili pred lastnim narodom. Tako kot vsi tirani se bojijo, da se bodo nekega dne njihovi podložniki združili in se dvignili proti njim. Njihovi zidovi so debeli, neprebojni. Toda kaj, če obstaja nekdo, ki vanje lahko naredi razpoko, moč, da naredi dovolj veliko odprtino, da se skozi prebije drugačna vojska?« (Str. 154-155)