Bele živali so zelo pogosto gluhe

Pred nami je prevod enajstih kratkih zgodb iz češčine. Avtorica Ivana Myšková jih zbere pod naslovom “Bele živali so zelo pogosto gluhe” in pove, da je to metafora za notranji albinizem, človekovo slepoto. V zbirki je na več načinov povedano, kako se ne imeti rad, pa kako se vreči preko sramu.

V prvi zgodbi (Zavesa) spoznamo ekshibicionistko, ki jo odstrte zavese naredijo za usodno žensko.

V drugi (Klic šišk) odkrivamo vzroke za to, da se junak ukvarja z žuželkami in kot Kafkov Gregor Samsa tudi sam živi žuželčje življenje.

“Vonj po domu” pretrese s podobo milenijske hiše, malimi predrznimi pošastmi namesto otrok v jakuzziju, dišečim možem, premožno taščo, vdano ženo Aleno. Vse je novo, le umirajoči, stari pes ne sodi v sliko. Protagonisti so slepi za stvari, ki tja zares ne sodijo. Le nekaj jim smrdi in smrad je vedno hujši, smrdijo tudi sami, smrad crkovine prežame vse.

V “Kverulantu” (prepirljivcu, sitnobi) končno srečamo nekoga z načeli in to je, da se božični večer mora preskočiti. Izdelan miselni in filozofski sistem ter praktični ukrepi akterju ne pomagajo pri preganjanju samote in hrepenenja po odrešitelju.

V “Podlogi” nastopa travmirana ženska, ki stvari, datume in besede nenehno prelaga, izgublja, a se še trudi igrati normalnost. Ker ne zašije žepa na plašču, se predmeti kopičijo v podlogi. Žep je metafora za podzavest, kamor tlačimo psihološko kramo. Brez pardona pridejo posledice.

V policijski preiskavi poročnik Obst raziskuje posilstvo štiridesetletne Irme in “Nevarnost privoznih poti”. Brala sem dvakrat, preverite ali ste prebrali prav.

“Ženska z žabo” je najkrajša, spoznali boste nekaj malega o posledicah kompromisov in ne-odločenosti.

Vsak “Hostel” je lahko prizorišče različnih srečanj, medkulturnih izmenjav, preizkušenj za gostitelja in gosta. Tega, kar lahko vsak od njiju pridobi ali izgubi.

“Kuzla ali Čas za iskrenost” je portret nimfomanke, potrebnice, padle Eve, vsake ženske. Seksualno jo privlačijo le usmiljenja vredni moški, Adam pa je ne, njega ima vendar za moža, zaupnika. Eva se mu izpove, on jo ima še vedno rad. Tudi ona ga ljubi, a izpolnitve drug v drugem po padcu ne bosta nikoli našla.

Bela žival v predzadnji kratki zgodbi je beli jelen, sedaj le trofeja z avtomobilsko gumo okoli vratu na gasilski veselici. Veselica je prizorišče, govora pa je nenavadno lahkotno o različnih brazgotinah. Najbolj zeva na jelenovem vratu, presunljivo izvemo za atove. Ata je posledično tudi “gluh” za hčerine spodbude. Ali nova, izgubljena generacija vendarle lahko preseže vse izgubljeno, najde samospoštovanje?

Zadnja zgodba “Življenje z dolgo rdečo nitjo” je prispodoba mnogih naših življenj.

“Prijateljevanje” z Ivano (avtorico) pomeni, da morate imeti isto krvno skupino, priznati, da razumete, o čem govori. Mogoče boste pred ogledalom stali goli in razkrinkani in hkrati ji ne boste zamerili, se počutili čisto udobno sami v sebi, ker smo vendarle vsi samo ljudje.

Zopet odličen prevod Tatjane Jamnik, letošnje (2019) dobitnice Sovretove nagrade.