Benetke, interier

Ko človek v nekem mestu preživi dovolj časa, še bolj, če ga preživi intenzivno in v letih, ki so ključna v življenju skoraj vseh ljudi (v mojem primeru med triintridesetim in osemintridesetim letom), lahko trdimo, da tega kraja, naj mine še toliko časa, ne izgubi iz oči. Nosi ga s seboj, znotraj sebe, in neredko dobi nenavaden občutek, da lahko stopi iz svojega doma v Madridu ali v kateremkoli drugem kraju in si v hipu napoti k povsem razločni točki tistega oddaljenega mesta, v trgovino, na trg, na Zattere ali v San Trovaso, če so to Benetke, na St. Giles’ ali v Blackwell’s, če je to Oxford, na Cecil Court ali Gloucester road, če je to London. Nisem imel občutka, da je od mojega zadnjega bivanja tam minilo dvajset let, a vendarle jih je: pol življenja, kot pravimo. Človek je vpet v stvarnost, zelo različno od stvarnosti v preteklosti, in je nikakor ne izgubi zaradi obiska daljnega. A že večkrat, ne le enkrat, sem zapisal, da je prostor edini resnični hranitelj časa, minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni v Madridu, danes postane lažno bližnji v Benetkah. Koraki so sprva oklevajoči, a hip zatem človeka samodejno popeljejo po še včeraj pozabljenih poteh, ki jih naenkrat spet pozna.