Berlin
Žanr | esej |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | UMco |
Zbirka |
S terena |
Ključne besede | Berlin |
Aleš Šteger je slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec, član uredništva založbe Beletrina in eden od ustanoviteljev festivala Dnevi poezije in vina. Za esejistično zbirko kratke proze Berlin je leta 2007 prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo. Več kot zasluženo. Leta 2021 je izšla posodobljena izdaja. Zbirka vsebuje enaintrideset kratkih esejev. Gre za avtorjevo subjektivno stališče do dogajanj, ki jih spremlja med pohajkovanjem po Berlinu. Knjigo krasijo izjemne fotografije Aleša Štegra, ki so, v očeh fotografov uničene, v njegovih očeh pa, tako kot kratki eseji poudarjajo krhkostjo izginjajočega in nepopolnega. Se dovolj zavedamo tega, da nam je vsak trenutek podarjen, ker naslednjega mogoče ne bo? Se lahko sprijaznimo s tem, da na tem svetu nikoli nič ne bo popolnoma po naši meri? Se znamo prilagoditi in odzvati na različna dogajanja okoli nas? Znamo sprejeti, da smo si med seboj zelo različni? Bolj kot sama dejstva pa je zanimivo, tisto, kar se dogaja v ozadju. Gledamo človeka, pa ne moremo vedeti, o čem premišljuje, ko govori z nami. Kakšne odzive v njem vzbudijo stavbe, razstave, knjige, drevesa, rastline, vonji, ljudje? In še bi lahko naštevali. Ravno v tem, da nam drugi dovolijo v svet svojih misli in čustev, pa je največja moč pisane besede in privilegij, ki smo ga deležni. Poezija, kratka proza in eseji pa so literarne zvrsti, s pomočjo katerih se lahko pesniki ali pisatelji in bralci, najbolj približamo eden drugemu. In v tem je ves čar. Izjemne zgodbe, s pomočjo katerih se znajdemo sredi Belina, čeprav tam še nikoli nismo bili.
Objavljeno: 02.12.2021 13:40:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:57
“Ko sem popoldne šel proti Volksparku, sta pred domom za upokojence stala dva rešilca. Prižgane luči so se vrtele kot veliki insekti na strehah obeh avtomobilov. Gledal sem pod svoje noge, ki so prožno goltale razdaljo in bile v nasprotju s čisto negibnostjo prizora pred mano. Konec zgodbe in njen začetek, jaz, ki pohajkujem mimo, in tam nekje, za tistimi okni, nekdo, ki ne bo več nikoli hodil, jaz tu, ona tam, jutri jaz tam in nekdo drug, ki gre zunaj mimo in si misli, da je čas samoumevno razkošje, da ga je na pretek, da je še daleč, daleč do parka, daleč do praznih wilmersdorfških oken na drugi strani ulice.” (str. 134)