Berlin, Alexanderplatz

Roman predstavlja zgodbo robustnega bivšega kaznjenca, obsojenega zaradi uboja svojega dekleta, sicer pa priložnostnega delavca Franza Biberkopfa. Bralci ga spremljamo od trenutka, ko po odsluženi kazni opotekajoče zapušča zaporniški red in poskuša ponovno poiskati svoje mesto znotraj velemestnega delirija Berlina. Čeprav njegovo edino družbeno oporo po vrnitvi predstavljajo sleparji, tatovi, zvodniki ali prekrškarji vseh vrst, je odslej trdno odločen živeti pošteno.

Kljub temu, da ga pogosto obhaja tesnoba, je njegov korak v “novo” življenje predrzen in naiven obenem. Zato našega junaka, ki ga v zafrkljivem tonu opisuje tudi pripovedovalec, presenetijo udarci surovega sveta berlinskega podzemlja in posledice vzpenjajočega nacizma, ki ne dopuščajo brezbrižnosti.

Alfred Döblin, po poklicu zdravnik, ki ga je literarna pot sprva zanesla v ekspresionizem, je široko prepoznavnost dosegel prav s prelomnim romanom Berlin, Alexanderplatz iz leta 1929. Z njim je nemški prostor soočil s formalnimi inovacijami modernizma in gradil na dediščini analize modernega velemestnega življenja, ki so jo pred njim na svoj način v literaturo vpeljali Hoffmann, Poe in Baudelaire. Roman, ki se redno pojavlja na seznamih najboljših knjig vseh časov, je zato zanimiv tudi z oblikovnega vidika, saj preko različnih slogovnih (v prvi vrsti pa montažnih) postopkov, ki jih Döblin nezadržno kopiči, odstopa govorniški prostor tudi naslovnemu junaku – samemu Berlinu v času weimarske republike, natančneje pa njegovemu proletarskemu predelu okoli Alexanderplatza. Življenje, ki uspeva v takšnih okoliščinah, nam predstavljajo surova vstavljena poročila o sodnih postopkih, vremenu, osmrtnice, popevke, fizikalna razlaga smrti v primeru udarcev v prsni koš, posebno mesto pa imajo srhljivi in pomenljivi popisi dejavnosti sistematiziranih masovnih živinskih klavnic.