| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Izola, 2017 |
| Založba | Meander |
| Prevod |
Tanja Rojc |
| Ključne besede | Bolniki, Dojke, Doživljanje bolezni, Rak (medicina), Ženske |
Lisa Lynch je nedavno poročena osemindvajsetletna urednica revije iz Londona. Mlada, čustvena, vesela, duhovita, humorna. Pisanje ji je v veselje, zato si tudi pri diagnozi rak na dojki pomaga s pisanjem spletnega dnevnika, ki je objavljen tudi v knjižni obliki. Pisanje spletnega dnevnika pri soočanju z boleznijo pomaga njej, hkrati pa z njim obvešča svoje prijatelje o tem, kako poteka zdravljenje. Taka kot je ona, je tudi njen spletni dnevnik. V svojih izjavah je zelo iskrena, boj z rakom opisuje brez vsakršnih olepšav. Opisuje dogajanje v krogu svoje družine, operacijo, izgubo las, družabnega življenja, grozljive učinke kemoterapije, soočanje z neplodnostjo, smrtjo. Hude teme za nekoga, ki je komaj začel živeti. Ima zlate starše, brata ter neprecenljivo podporo moža, vendar pa, kot je očitno, življenje po poroki ni potekalo tako, kot si je predstavljala. Začelo se je z nekaj spontanimi splavi, nadaljevalo pa z diagnozo rak na dojki. Lisa opisuje tudi izjemne zdravstvene delavce, ki močno olajšajo vse grozne stvari, ki se v bitki z rakom ali “Sranjem”, kot ga je poimenovala Lisa, dogajajo. Predvsem pa velja omeniti, da jo je najbolj presenetilo to, da se okolica še vedno ne zaveda, kako težko in naporno je zdravljenje raka in kako to zdravljenje vpliva na posameznika in njegove bližnje. Verjetno se sprašujete, ali ji je raka uspelo premagati? Mogoče ja, mogoče ne. Preberite knjigo. Vsekakor pa boste, če boste prebrali knjigo, bolje razumeli tiste, ki se soočajo s tako ali podobno diagnozo, in njihove bližnje. Lisa je s pisanjem spletnega dnevnika pridobila nešteto prijateljev in do konca boja ostala bojevita in duhovita. Kot je rekla ona: “Rak mi lahko vzame lase, vendar mi ne more vzeti občutka za modo.” Spletnemu dnevniku in razpletu dogajanja lahko sledite na www.lisalynch.co.uk. Mogoče bodo njene besede postale še bolj žive, če boste videli tudi njeno fotografijo. Knjiga Beseda na R se namreč zaključi junija 2009, vendar je Lisa svoj spletni dnevnik pisala do marca 2013. In ne nazadnje, globok priklon njenemu možu, ki je bitko z rakom bojeval skupaj z njo.
Objavljeno: 18.05.2017 12:01:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:56
“Od vseh nezaželenih stranskih učinkov raka pa nisem pričakovala, da me bo spremenil v grozno osebo. Toda ko sem opravila s Kemoterapijo 5, nisem mogla več prenašati le svojega videza. Navadno se imam za precej veselo dekle. Veliko se smejim, lepo se obnašam, do ljudi sem prijazna in za vsako ceno se izogibam konfliktom. Toda ravno tako kot me je kemoterapija oropala las iz mojih mešičkov, tako je uničila mojo prikupno naravo in moja naraščajoča nemoč zaradi Sranja se ni poznala le na blazini – sedaj so jo morali prenašati tudi drugi ljudje. Mogoče mi je ravno zmanjkalo vseh šal na račun raka in potrpljenja za neiskrene pogovore. Mogoče sem vse porabila na poroki. Kar koli je že bilo, ostal mi ni niti najmanjši delček strpnosti za kar koli, kar je imelo vonj po “vse bo v redu” izjavah. Mogoče bo na koncu vse v redu, vendar sedaj ni bilo v redu prav nič, prekleto. Nisem marala, da mi kdo govori, kako daleč sem že prišla ali kako dobro mi gre. Želela sem le, da bi vsi vedeli, kakšna svinjarija je vse to in da se sedaj počutim popolnoma na psu. Povrh vsega mi je začelo postajati jasno, da se veliko ljudi ne zaveda, kaj pomeni imeti raka. Namige sem dobila že prej, z nekaterimi zmedenimi sporočili, v katerih so me spraševali ali se mi ljubi zvečer iti ven, vendar je pogovor z Lil to potrdil.” (str. 159)
