Biseri pod snegom

Dušan Jelinčič je alpinist in pisatelj. Morda rajši pisatelj in alpinist, saj njegova knjižna dela sežejo precej preko “žanra”, kakšne od njih pa se ga niti ne dotaknejo. Biseri pod snegom so njegova klasika in klasika slovenske alpinistično obarvane proze nasploh, saj je prva izdaja izšla že leta 1992 in takoj doživela odobravanje domače in tudi tuje bralne javnosti, sedemnajst let kasneje pa je doživela še posodobljen ponatis, ki ga avtor utemelji v spremnem eseju. Čeprav se dozdeva, da so časi velikih alpinističnih odprav že minili, saj se jih vrhunski alpinisti skorajda ne udeležujejo več, so na nek način še vedno prisotni v obliki alpinističnega turizma, ki se v zadnjem desetletju množično steka v Himalajo, v največji meri pod in na Everest. Topogledno so Biseri pod snegom knjiga o nekih minulih časih. O časih, ko je vzpon na osemtisočak zahteval veliko ekipo izurjenih in predanih ljudi, od katerih je na vrh uspelo stopiti le peščici, že vsaka osvojitev vrha pa je pomenila, da je bila odprava uspešna. A še bolj kot knjiga o človekovem boju z goro, so Biseri pod snegom knjiga o boju, ki poteka v človeku samem, o strahovih, s katerimi se spopada, o demonih, ki ga preganjajo. Gora je tista, ki prebudi moloha v človeku, a vendar se s pomočjo gore človek molohu lažje zoperstavi in ga obvlada. Dušan Jelinčič je bil dober alpinist in je odličen pisatelj, njegovi Biseri pod snegom pa so čtivo za literarne sladokusce. Zelo priporočam!