Blagor srečnim

Vse mu gre na živce. Mnenja, stvari, ljudje. Vse. Sploh ne moreva več ven, ne da bi se to slabo končalo. Ko mi ga le uspe prepričati, da greva ven, na koncu to skoraj vedno obžalujem. Od družbe se vedno posloviva z bedastimi štosi, pred vrati se še reživa, v dvigalu pa se med naju že naseli mraz. Enkrat bi bilo že treba preučiti to tišino, ki je tako značilna za vožnjo v avtu, za noč, ko se vračaš z javnega razkazovanja svojega zadovoljstva, z mešanim občutkom podrejanja in laganja samemu sebi. Tišina, ki ne prenese nit radia, saj kdo bi si ga pa v tej nemi vojni kljubovanja sploh upal prižgati?