Blast. 2, Apokalipsa po svetem Jackyju

Manu Larcenet oziroma Emmanuel Larcenet je sodobni stripovski klasik francoskega porekla. V drugem delu njegove sage BLAST znova spremljamo popotovanje njegovega osrednjega lika Polze Manzinija, ki se še vedno nahaja na policijski postaji, kjer ga zaslišujeta inšpektorja, ki želita doumeti, kaj se je zgodilo s Carol Oudinot. Polza skozi pripovedovanje o svojem popotovanju k novemu življenju izkusi kruto zimo in hibernacijo narave, ki tudi njega prisili k upočasnitvi potovanja. Njegovi BLASTI so manj močni od prejšnjih, nezadovoljivi. Nič več ne najde utehe v gozdu in samoti, temveč si zaželi zaščito in udobje pred mrazom v obliki varnih, zapuščenih hiš ali samotnih zaselkov s čistimi in dišečimi rjuhami. Polza najde užitek v raziskovanju skrivnosti prebivalcev hiš, v katere vlomi, ter preišče vsako bivališče od kleti do podstrešja. Ugotavlja, da imajo prebivalci teh hiš običajno tudi zalogo raznoraznih tablet in zdravil in pomisli, da je pojav tesnobe posledica udobja. Še vedno se seli in potuje, dokler nekega dne ne spozna svetega Jackyja – dilerja, ki v njem vidi grožnjo in ga močno udari po glavi. Med Polzino komo se črno-beli prizori dogajanja napolnijo z barvo, bralci pa vidimo slike spominov na njegovo mladost in obdobje samopoškodovanja ter hospitalizacije. Prevladujejo temno rdeči, zabrisani prizori spominov ter bolnišnično zeleni, jasni prizori iz obdobja hospitalizacije. Med zgodbo izvemo izvor dveh simbolov, ki se v obeh delih sage ponavljata – slona, ki ga je nekoč srečal med tavanjem po gozdu ter obraz kipa z Velikonočnega otoka, ki ga je je videl v knjigi v Jackyevi knjižnici. Ravno z Jackyjevo pomočjo Polza znova zajaha apokalipso in doživi popoln BLAST z uporabo heroina. Do obrata pride, ko Jacky umori nedolžno dekle, Polza pa še enkrat uporabi heroin za dosego BLASTA in pobegne.
Tudi v tem delu bralec občuduje mojstrsko orisane prizore dogajanja, ki na trenutke delujejo že skoraj filmsko. Avtor se igra s sencami in s svojimi črtami in različnimi orisi pokaže ne samo zunanje, temveč tudi notranje dogajanje v človeku. S sporadično uporabo barve nam osvetljuje temačne kotičke človeške duše in preko vsebine kaže, da je pot do samouresničitve posejana z mnogimi preprekami. Polza se nam na trenutke gnusi in smili, nas odbija in fascinira, definitivno pa pusti močno željo, da v naslednjem delu izvemo, kako se je zgodba odvila.