Blast. 4, Upajmo, da se budisti motijo

Polza Mancini, nekdaj pisatelj, zdaj pa klošar, alkoholik, tabletoman, pacient psihiatričnih ustanov in osumljenec za več umorom, je v četrtem delu stripovske tetralogije še vedno na policijskem zaslišanju. Končno naj bi odgovoril na vprašanje, ki sta mu ga zasliševalca zastavila že na začetku prvega dela: »Kaj se je zgodilo s Carole Oudinot?« V odgovor jima Polza pripoveduje svojo zgodbo, ki se zdaj odvija na kmetiji, kjer naj bi stkal prijateljske vezi z Rolandom, spolno obsedenim shizofrenikom in njegovo hčerjo, zagrenjeno Carole. V zavetju njune hiše Polza čaka, da bodo dnevi postali toplejši in bo lahko spet zaživel kot samotni potepuh. Vzdušje na kmetiji je čedalje bolj zadušljivo, nasilje in temne strasti se stopnjujejo vse do finalnega doživetja blasta in Polzine aretacije. Za blast že v prejšnih delih serije izvemo, da je to edinstven občutek vznesenosti; razsvetljenje, ki izniči Polzin večni občutek bednega in odvečnega življenja. Larcenet uporabi barvne risbice, ki sta jih narisali njegovi hčeri, da bi vizualno podobo blasta čimbolj približal prvinskosti izkušnje. Barve so prisotne tudi v okencih, ki prikazujejo Polzine travmatične spomine, tu prevladujejo rdeči toni, ki dajejo čutiti njegove stiske. Ravno tako skrajno neprijetno delujejo pornografski kolaži, ki upodabljajo spolne fantazije shizofrenega Rolanda. V glavnem pa je risba črno bela, z vsemi odtenki sivine, napol realistična in napol groteskno karikirana. Poleg besedila veliko povedo subtilni izrazi obrazne mimike. Pozoren bralec lahko na risbah opazi detajle, ki namigujejo na vprašljivost Polzine pripovedi in se na koncu sprašuje, ali so to, kar je povedal zasliševalcema, namerne laži ali le izraz z duševno motnjo zamegljenega uma. V tem kontekstu se med Larcenetovimi risbami pojavljajo kratki vrinjeni stripi o prigodah bipolarnega medveda Jasperja, katerih avtor je njegov prijatelj Ferri. Z bipolarno motnjo se dolga leta sooča tudi Larcenet sam, ta izkušnja je bila tudi povod za zamisel kontraverznega lika Polze Mancinija. Poleg tega Larcenet v risbe dodaja simboliko, ponavljajoče ptičje teme, orjaške glave kipov moai z Velikonočnih otokov, motiv slona. Interpretacija teh simbolov je prepuščena bralcu. Razlog več, da po 800 straneh temačne stripovske mojstrovine začutimo željo začeti še enkrat od začetka.