Bodljikave zgodbe
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | mehiška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
Zbirka |
Stopinje |
Prevod |
Veronika Rot |
Ključne besede | Čutno zaznavanje, Družina, Ljubezen, Norme, Odnosi, Patologija, Vrstniki |
Senčna stran normalnosti
Junaki bodljikavih in nelagodnih zgodb so lahko za zunanjega opazovalca na prvi pogled povprečneži, a skozi njihovo pripoved se kaže, da prav v ta videz vlagajo trud, obratno sorazmeren z nenavadnostjo njihove hibe ali perverzije. Svoje zgodbe izmenično podajajo moški in ženski pripovedovalci, vsi po vrsti občutljivi opazovalci sveta. Njihovo doživljanje je izrazito čutno, do določenih stvari pa razvijajo nenavadne in umetelne fiksacije ‒ najstnica na počitnicah išče izmuzljivo Resnično Samotnost, namesto “le povprečne in utesnjujoče osamljenosti”, fotograf pri kirurgu očesnih vek po ulicah Pariza išče sanjavi pogled pacientke s povešeno veko, moški na damskih straniščih zasleduje vonjave in “madeže”, ki jih za sabo puščajo ženske, neuresničeni igralec pa se poskuša infiltrirati v družino, ki je malo pred njim vzela najemniško stanovanje, za katerega sluti, da bi se mu tam življenje odvijalo bolje … Mehiška avtorica Guadalupe Nettel, ki je za svoje zgodbe prejela več nagrad, nas zasvoji z ekonomično pripovedjo, usmerjeno v senčne plati, ki se v večji ali manjši meri nahajajo v vsakem posamezniku, in imenitno prehaja različna kulturna okolja od Mehike pa do Japonske.
Objavljeno: 02.02.2018 14:57:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:53
“Z vogala sem zagledal osvetljena okna v visokem pritličju. Ko sem stopil še nekoliko bliže, sem zaslišal odmev glasbe. Opazil sem, da točno na mestu, kamor sem jo nameraval postaviti tudi sam, stoji svetilka, in zdelo se mi je tudi, da sem videl nekaj cvetličnih loncev. Nekaj minut sem stal tam in si predstavljal, da so postave, ki sem jih videl v oknih, postave moje družine in med njimi tudi moja. Pa ne Alinine in moje družine, temveč neke druge družine, neke žene in otrok, ki jih nisem poznal, ki pa so v meni vzbujali globoka in istočasno neznosno žalostna čustva, taka kot jih v nas vzbujajo ljubljena bitja, ki jih ne videvamo več.” (str. 103)