Bog majhnih stvari
Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
Narodnost | angleška literatura, indijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2000 |
Založba | Prešernova družba |
Prevod |
Miriam Drev |
Ključne besede | Družbena neenakost, Družbeni problemi, Indijci, Kaste, Ljubezen |
Roman indijske pisateljice in politične aktivistke Arundhati Roy, ki je leta 1997 prejel bookerjevo nagrado, poleg pretresljive brezčasne vsebine krasi tudi drzen in inovativen jezik, poln metafor, besednih iger in aluzij. Je veličastna družinska drama in tragična zgodba o prepovedani ljubezni med žensko višje kaste in pripadnikom najnižje kaste (nedotakljivih). Je brezsramni presek indijske družbe ob koncu šestdesetih let, ki je kljub odpravi (uradne) veljavnosti kastnega sistema z njim še vedno prežeta in zastrupljena (in žal podobno velja tudi skoraj 50 let kasneje).
Doživetja sedemletnih dvojčkov Rahel in Esthappna ter njune matere Ammu, ki živijo v Kerali na jugu Indije ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, nam skozi spomine 23 let kasneje, ko se Rahel zaradi vrnitve sedaj nemega brata še sama vrne v kraj njunega (ukradenega) otroštva, počasi odstirajo usodne dogodke ob obisku sestrične dvojčkov Sophie Mol, dokler nazadnje ne pridemo do razkritja tragične skrivnosti, ki je nepovratno zaznamovala njihova življenja ter je spretno zakopana v osrčju te mojstrske arhitekturno zgrajene zgodbe.
Roman, ki je preveden v več kot 20 jezikov in je hitro našel mesto med modernimi klasiki, nas popelje na nepozaben lepoboleč krog na vrtiljaku neizprosnega indijskega vsakdana tistega časa. Kljub neizmerni tragičnosti je hvalnica življenju in obenem opomin, da sta intenzivnost in lepota življenjskih radosti neizogibno zaznamovani z minljivostjo in sencami človeške šibkosti.
Objavljeno: 31.01.2016 23:26:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:13
V trenutku, ko ga je popeljala vase, je ujela bežen pogled na njegovo mladost, njegovo mladostnost, začudenje v njegovih očeh nad skrivnostjo, ki jo je razkril, in nasmehnila se je navzdol proti njemu, kakor bi bil njen otrok.
A ko je bil v njej, je strah iztiril in vajeti je prevzela biologija. Cena življenja se je vzpela v neprecenljive višave; četudi bo Baby Kočamma nekoč pozneje izjavila, da je bilo plačilo nizko.
Je bilo res?
Dve življenji. Otroštvo dveh otrok.
In zgodovinska lekcija za prihodnje prestopnike.
Zamegljene oči so nepremično zrle v zamegljene oči in lesketava ženska se je odprla lesketavemu moškemu. Bila je široka in globoka kot reka ob povodnji. Zaplul je po njenih vodah. Čutila je, kako se pomika globlje in globlje vanjo. Divje. Noro. Proseč, naj ga spusti dalje. Še dalje. Zaustavile so ga lahko edino meje njenega telesa. Njegove meje. In ko ni več mogel naprej, ko se je dotaknil njene najgloblje globine, se je s stokajočim, drgetajočim vzdihom utopil.