Boginja z zamudo
Žanr | pesem |
Narodnost | italijanska literatura, slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trst = Trieste, 2011 |
Založba | Založništvo tržaškega tiska ZTT |
Prevod |
Liliana Visintin |
Ključne besede | Glasba, Ljubezen, Življenje |
Igra iskrenosti
Pesniška zbirka Maje Gal Štromar nas pritegne že z zunanjo podobo. Ženstvene, čustvene barve nežno mirijo, hkrati pa nas z ognjeno rdečo opominjajo na spopade v nas, na iskanja, ki smo jim v življenju večno podrejeni. Ob branju pesmi se v naš miselni in predstavni svet kakor na filmsko platno ali na odru, ki ga zasedejo igralci, izrisujejo bolečine, nabrane na poti odraščanja in dviganja iz duhovne praznine v tisto več, kar je človek sposoben dojeti, če le ima vrata ljubezni vsaj malo odškrnjena. Iz pesmi v pesem se prepih povečuje, ta vrata včasih trešči ob podboj, a Maja jih vsakokrat in spet in spet nežno odpre. Preda se nam z vsem, kar je doslej v njej spalo, se za nas zbudilo, želi nam podeliti celotno sfero čustev, ki zahtevajo preživetje v neskončnost. Majine pesmi so potovanje v neskončnost. Smrti za ljubezen ni, ne za boginje, ne za tuzemno bivajoče. Morda je le pozaba tista, ki nas včasih reši trpljenja, a mučenje duše z njim nima smisla. Vse se zgodi ob pravem času, čeprav nas zemeljski okviri časa in let, ki odtekajo fizičnemu telesu, premnogokrat priganjajo k takojšnji izpolnitvi želja. Maja zna počakati, zna dati – sebe drugim. In zna vzeti druge k sebi, v svoj svet. Potovanje po zbirki Boginja z zamudo tako postane eno samo toplo, žareče sonce, pospremljeno z glasbo Tinkare Kovač.
Objavljeno: 27.04.2016 07:34:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:55
Ne vidim sonca več,
skrila si ga,
ukradla zase.
v svitanju novembra
grabiš suho listje.
Od dolgih let skrušeno
pokončna.
V ramenih ost pekočo
vlečeš,
sukaš,
v ritmu diha.
Kot bela mačka,
lena,
veš,
na pregreti pločevini
si boginja,
skromna,
sive glave.
V rdečih padajočih krošnjah
posušene skorje,
iz bogatih kril vseh,
vseh tistih,
nemih,
zgradila tempelj si.
Šušlja o tvojih
uvidih,
da postala
ena,
ena sama
si,
ker znaš ujeti sonce.
Ne vidim ga,
čeprav me obračaš vanj.
Utiraš brazdo v suho listje,
zame,
za boginjo,
ki prihaja z zamudo,
za en jutri,
ki se zakoliči
v danes,
ko izvem,
pokončno skrušena od dolgih let.
(str. 87, 88)