Bogovi se nam smejijo
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Odnosi, Preživetje, Usode, Življenje |
Dobro, ljubeznivo in tisto strašno, tudi kruto. Življenje človeka.
Knjigo Bogovi se nam smejijo sestavlja šest zgodb. Zgodb nekje med kratko zgodbo in novelo. Zgodb, ki se napletajo med resničnostjo in fikcijo. Med ljubeznijo v višavah in krutostjo, ki je je zmožen človek. Naslove nosijo po mitoloških junakih. Kar nas napelje na razmišljanje o tem, koliko smo zares sami odločevalci v svojih življenjih, ali pa res obstaja usoda, določena samo nam, ki jo prinesemo na svet z rojstvom in smo se morda nekje daleč v onem svetu odločili uresničiti jo na tem planetu. Hkrati so zgodbe tako zelo realne, tako resnične, povsem zemeljske. Prizemljene. Beremo o ljubezni, uspehih v karieri, beguncih, žrtvovanju, iskanju resnice, svobode. Tudi o tem, kako se lahko v trenutku vsa naša upanja in želje, tudi sreča, izničijo, obrnejo, se izgubijo. Kot da bi bili kaznovani – in sicer za nekaj, česar se sploh ne zavedamo, na kar nimamo vpliva. Čeprav mislimo in želimo samo dobro. Dobro sebi, drugim, dobro za cel svet.
Evropa, Prometej, Narcis, Orfej, Meduza in Ikar so zgodbe na meji med prozo in poezijo življenja. Ljubeznive in hkrati tudi okrutne. Trpko človeške in hkrati usodno božje.
Objavljeno: 23.06.2022 13:20:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:48
“Zdaj vem, da je bila to moja usodna napaka. Občutek odgovornosti, obenem pa, zdaj si to priznam, superiornosti. Je to Barish vedela ali vsaj slutila? Kakorkoli, delovalo je. Kljub njeni zgovornosti sem ves čas čutil, da mi Barish na zaupa popolnoma. Ali da mi ni povedala celotne zgodbe. Sam ne vem, zakaj nisem nikoli spregovoril o svoji slutnji. Najbrž se mi je zdelo povsem neprimerno dodatno obremenjevati begunko, azilantko, nekoga, ki je zastavil življenje za to, da bi rešil tujega otroka.
Vse je prišlo drugače, kot sem mislila, mi je znova in znova govorila Barish, ko sva po fuku obležala v njeni sobi. Po licih so se ji usule solze. Nikoli mi ni hotela povedati, kaj vse je deklica doživela v Anatoliji. Ko smo prišli ponjo, je nosila znamenje, je rekla Barish, imela je drugačne oči. Morala bi vedeti, a si nisem hotela priznati poraza. Tako zelo sem si jo želela rešiti, da sem bila pripravljena storiti prav vse, tudi lagati sama sebi. Kot da bi z njo reševala sebe in njeno mrtvo mater.”
(str. 41/42)