Bojevniki
Žanr | drama, družbenokritični roman |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
Prevod |
Prevedla Veronika Rot |
Ključne besede | Feminizem, Gledališče, mladi, Nasilje, Politika, španija, Umetnost, Uporništvo |
Cristina Morales (roj. 1985) velja za eno najbolj inovativnih in radikalnih peres sodobnega španskega literarnega prostora. Bojevnike je napisala pri svoji sedemindvajsetih v mesecu dni. Hitela je s pisanjem, da bi delo lahko prijavila na literarni natečaj, ki je obetal nekaj tisočakov denarne nagrade. Struktura besedila je hibridna, saj združuje roman in dramsko besedilo. V intervjujih je pisateljica tudi povedala, da je v delo vpletla resnična osebna doživetja, kot tudi izmišljena, nastopajoče osebe so poimenovane s svojimi pravimi imeni. Bojevniki so člani univerzitetne gledališke skupine, ki raziskuje polje gledališke igre kot kritične provokacije, a hkrati ne morejo zanikati, da delujejo pod okriljem državne institucije. Tako vsebina njihove gledališke postavitve kot tudi pričujoče literarno delo odpirata številna vprašanja z osebnega, gledališkega in družbenega prostora : nasilje, pretvarjanje, patriarhat, položaj žensk in mladih, samomor, neoliberalna politika, vloga umetnosti. Pisateljica nanje ne daje odgovorov, temveč zgolj niza možne alternative, pogosto presegajoče splošno sprejete normative. S tem bralca izzove k razmisleku, k zavzemanja lastnih stališč, a hkrati že prebuja dvom v njihovo relevantnost. Provokativno se poigra tudi z odlomki iz dela enega od ustanoviteljev španske fašistične stranke, ki jih položi v usta igralcev na odru kot prezentacijo revolucionarnega naboja mladih, bralcem pa prepusti ali bodo opazili razliko med podrobnostmi desničarskega in levičarskega diskurza. Tako kot sodobna eksistenca tudi branje tega dela vzbuja občutke iskanja in negotovosti.
Objavljeno: 26.05.2023 12:09:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:47
»Mi smo birokratski naziv (Gledališka skupina Univerze v Granadi) obdržali iz določenih prepričanj. Verjamemo, da je tako pusta znamka skladna z našim gledališkim pristopom. Smo gledališka skupina, ki deluje znotraj javne ustanove, posledično torej pobrateni z oblastjo. To je neizpodbitno dejstvo, dejstvo, da se ne moremo označiti kot neodvisni, kar je ultimativno stremljenje sodobnega gledališča, smo obrnili na glavo in ga spremenili v naš sloagan: »Gledališka skupina UGR. Pobrateni proti oblasti.« Ker nam pretvarjanje ni všeč, se nam je zdelo otročje, da bi si nadeli ime, s katerim bi se nas razločevalo, ki bi nas individualiziralo v odnosu do ustanove, zahvaljujoč kateri obstajamo, kot uporništvo razvajenih otrok, ki si naskrivaj naredijo piercing, potem pa prosijo za denar za kino.« (str. 16)