Brez
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2011 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Iziberi |
Ključne besede | Družinski odnosi, Kriminaliteta, Ljubezen, Očetje in sinovi, Odraščanje |
Janja Vidmar je slovenska pisateljica in scenaristka. Znana je predvsem kot avtorica mladinske realistične proze, ki se uvršča na področje socialno-psihološkega romana. V knjigi Brez sta združeni dve književni zvrsti, proza in dramatika. Najprej je bilo napisano dramsko besedilo z naslovom Brez za natečaj Zlata paličica 2010, kjer so se za istoimensko nagrado potegovala najboljša mladinska dramska dela. Drama Brez je zmagala na omenjenem natečaju. Dramski jezik je bil nato preoblikovan še v proznega. In potem je bila zgodba z vsemi dodatki spet predelana nazaj v dramo. Oboje je objavljeno v isti knjigi. Zgodba pripoveduje o fantu Simonu, ki se sicer ukvarja s prepovedanimi stvarmi in je v navskrižju z zakonom. Tudi druži se z nevarnimi ljudmi. Oče je v zaporu, mama in očim pa ga skušata spraviti na pravo pot. Mislite, da jima je na koncu uspelo? Vsak najstnik se bo upiral, z veliko ljubezni pa ga bo mogoče uporništvo sčasoma minilo. Tako, kot vsak najstnik, je tudi Simon zaljubljen in za ljubezen smo ljudje pripravljeni narediti res vse. Simon ima sicer o sebi zelo slabo mnenje in pravi, da je BREZ, brez imena, brez cilja, brez načel, brez vsega in da ga v resnici sploh ni. Pa mu gre verjeti? Je to res? Na koncu se izkaže, da ne. Simon dokaže, da ni brez načel in da ni taka zguba, kot se zdi. Tako v šoli kot doma pa so prepoznali tudi njegov pesniški talent. Bo že držalo, da s pesmijo in ljubeznijo lahko rešujemo svet. Tudi v primeru takih in drugačnih ločitev.
Objavljeno: 31.08.2017 19:55:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:40
“Zakaj ste se zdrznili? Saj niste fant brez imena.” “Jaz sem fant brez vsega,” je rekel. (str. 45)
“Glej, zguba sem,” je utišal glas. Brez cilja, brez načel. Jaz sem samo en velik brez. Zdaj pa moram iti.” (str. 64)
“Ne razumeš …” je skorajda zadovoljno zaključil. “Nikoli mi nisi ničesar odrekla, pa sem vseeno brez vsega. Razloži si ta paradoks, če znaš! Mene ni, kapiraš? Ti me vidiš, ker si moja mama, ampak v resnici me sploh ni!” (str. 80)