Brez las

Tereza nekega dne med potovanjem po Islandiji opazi, da ji prekomerno izpadajo lasje. Prvotni brezbrižnosti pa ob vse močnejši plešavosti sledi šok in končno tudi diagnoza bolezni pri zdravniku. Doletela jo je alopecija, avtoimunska bolezen, ki povzroča izpadanje las in sčasoma tudi vseh dlak po telesu. Bolezen sicer ni nevarna ali življenjsko ogrožajoča, a hkrati zanjo tudi ni zdravila. Alopecija je predvsem … vidna. Poleg osebne stiske se mora torej spoprijeti tudi z odzivi okolice in neprijetnimi vprašanji in komentarji, ki jih ljudje izrekajo bodisi iz nevednosti bodisi iz neobčutljivosti.

Avtorica se z obilico humorja in kritično distanco spopade z nenadno izgubo las in fizičnimi ter psihološkimi posledicami, ki jih prinaša bolezen. Odkrito spregovori o strahovih in izzivih soočanja z novim videzom, ki ji načne samozavest. Gole glave ni enostavno sprejeti, zato Tereza raziskuje številne možnosti, kako prikriti svojo plešavost, preizkuša lasulje, rute in pokrivala ter si hkrati najbolj želi, da bi se končno sprejela. Skozi proces bolezni odkrije, da njena vrednost ni določena z zunanjim videzom, temveč z notranjo močjo, pogumom in sposobnostjo ljubezni do sebe. Risoroman tako postane univerzalno sporočilo o sprejemanju drugačnosti in iskanju lastne vrednosti ne glede na zunanje okoliščine.

Poleg zgodbe je pomembna tudi vizualna podoba risoromana. Stil risanja je preprost, a izrazit, s čimer so poudarjena avtoričina čustva in občutki. Ilustracije Štěpánke Jislove na edinstven način dopolnjujejo Terezin tekst.

Avtobiografsko delo torej omogoča intimen vpogled v Terezino soočanje z boleznijo in kako ta drastično vpliva na njen videz in samopodobo. Prikaže različne faze svojega čustvovanja – od zanikanja in jeze do žalosti in končno sprejetja. Na razumljiv in lahkoten način izobražuje bralce o alopeciji ter hkrati nudi tudi tolažbo in podporo tistim, ki so zboleli.