Brez strahu
Žanr | potopisni roman, spomini |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Radovljica, 2021 |
Založba | Didakta |
Prevod |
Tanja Mlaker |
Ključne besede | Iran, Osebna doživetja, Pričevanja, Samospoznavanje, Tek, Vzdržljivostni tek, Ženske |
Naredila je nemogoče: tekla je sama skozi Iran
Kristini Paltén se je na pragu tridesetih sesul svet. Povedali so ji, da ne bo nikoli mogla imeti otrok, zapustil jo je partner in izgubila je službo. Odločila se je, da bo začela teči. Tek bo njeno zdravilo, veselje in vsa njena prihodnost. Kristina ne ostane pri običajnem rekreativnem teku. Postane ultra tekačica. Leta 2013 je postavila svetovni rekord za dvanajsturni tek, konec leta 2014 pa za oseminštirideseturni tek na tekaški napravi. S prijateljico Karino sta istega leta tekli iz Turčije do doma na Švedskem. Leta 2015 se je odpravila v Iran, da bi izzvala sebe in svoje strahove. Ali lahko kot ženska dva meseca preživi sama v državi s šeriatskim pravom in s svojim potovanjem pokaže, da so številni naši strahovi le predsodki in vnaprejšnje predstave? Med tekom je želela zgraditi most med Zahodom in islamom, vnesti zaupanje lokalnemu prebivalstvu in spodbuditi ženske, da bi se ukvarjale s športom. Po Iranu je zakrita od glave do peta tekla 59 dni in v tem času pretekla 1840 kilometrov na temperaturah od ledišča do plus 45 stopinj. Tekla je skozi majhne vasi, velika mesta in puščave. Poseben izziv je bilo neznanje jezika. Pri domačinih ni naletela na agresijo ali nezaupanje, temveč na skrb in ljubezen. Ta intenziven, lep in navdihujoč potopis vas popelje med srečanja med zahodnim športnikom in ljudmi, ki odpirajo domove in srca neznanemu.
Objavljeno: 08.06.2021 14:07:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:36
Preden sem odšla na pot, sem se predvsem bala, da bi me napadli in posilili v šotoru, da bi me posilili v zaporu ali da bi me mučil kak muslimanski ekstremist. Zdaj, na pol poti, so ti strahovi precej daleč. Ko pomislim na to, me je sram. Kaj sem pravzaprav mislila o ljudeh, ki jih bom srečala in ki so se izkazali za tako prijazne do mene?
(str. 113)