Brezdomka v Parizu

Brigitte prvih sedem let preživi v skrbniški družini, saj jo je mati zapustila že ob rojstvu. Lepo življenje se neha, ko jo oče pripelje domov v Pariz. Mama grdo ravna z njo, jo pretepa in ji očita vse mogoče stvari. Brigitte že zelo mlada začne služiti denar za vso družino. Od zadnjega partnerja, ki jo je izkoriščal in zapravil njeno dediščino, pobegne zaradi nasilja in grobosti. S torbico in osebnimi dokumenti se v srednjih letih znajde na cesti. Na centru za socialno delo in na zavodu za zaposlovanje ji ne morejo pomagati, tam namreč nesmiselna birokratska pravila veljajo veliko več kot resnična skrb za ljudi v stiski. Brigitte se zlomi. Sram jo je, ponižana je, izgubi samospoštovanje. Prepričana je, da ne zasluži ljubezni. Tri leta preživi na ulici, kjer spozna življenje brezdomcev, nasilje, pretepe, lakoto, negotovost, neprijazne uradnike, zavetišča za brezdomce, drogo, alkohol. Brigitte je kot ženska na ulici še bolj ogrožena. Njena prijatelja sta Tom in Samy. Tudi sama se nauči paziti nase, tako na primer nikoli ne poskusi droge ali alkohola in vedno zelo pazi na osebno čistočo. Sčasoma se pobere. Prostovoljci in drugi dobri ljudje, ki še premorejo sočutje, premagajo administrativne ovire in ji pomagajo najti zaposlitev in stanovanje. Knjiga je avtobiografska in zelo iskrena osebna pripoved, pa tudi slika današnje družbe, v kateri so naše življenje, zdravje, zaposlitev in dostojanstvo v trenutku lahko ogroženi. Mi pa slepo verujemo v takšno ureditev sveta, kjer za nekatere je, za druge pa ni prostora.