| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Izola, 2025 |
| Založba | Meander |
| Prevod |
Klaudija Vučko |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Krivda, Medosebni odnosi, Ženske |
To je zgodba o dejanjih in posledicah, o čemer razmišlja le malo najstnikov. Bessie je ena tistih najstnic, ki pustijo, da njeni hormoni vladajo njenim možganom. Posledično se njeno življenje spremeni v stalno nezadovoljstvo.
Zgodba poteka v alternativnih časovnicah, 20. avgusta 1984 in 20. avgusta 2021, ko ima Bessie rojstni dan. Oba dneva sta v njeno življenje prinesla pomembne spremembe in jo zlomila, ker je imela skrivnosti pred svojimi najdražjimi, plačala pa je ogromno ceno, saj je zaradi tega izgubila ljubljeni osebi.
Šestnajstletna Bessie je zgrožena, ko vidi, da se njene sanje razblinjajo v nič. Njen rojstni dan se je sicer začel dobro, vendar je to tudi dan, ko s svojo »prijateljico za vedno« Michelle čakata na rezultate srednješolskih izpitov ̶ od objave slednjih pa gre njen dan samo še navzdol. Bessie izgubi upanje na prihodnost, svojo najboljšo prijateljico in svoj ugled ter se sooči s skrivnostjo, ki jo bo vedno nosila s seboj. Najhuje od vsega pa je, da je njen brat, s katerim sta si zelo blizu, del skrivnosti, ki je ne sme povedati nikomur … niti svojim ljubečim in razumevajočim staršem.
Na svoj 53. rojstni dan Bess trpi za sindromom praznega gnezda, saj sta otroka Jake in Natalie že odrasla in živita vsak svoje življenje. Poleg tega se je njen zakon z Mariem, ki je sicer dober, delaven in zvest, znašel v težavah. Nista si več blizu, ljubeča komunikacija in pogovori z nežnimi gestami so izginili. Sprašuje se, ali je to vse, kar obstaja. Želi biti ljubljena, oboževana; želi se počutiti posebno, čutiti tisti kanček privlačnosti in vznemirjenja. Rada bi se spet počutila živo, ne pa utrujeno in izčrpano zaradi ponavljajočega se življenja.
Med branjem romana spoznamo, da imamo vsi v sebi mlajše različice sebe, ki še vedno nosijo brazgotine, bolečine, negotovosti in ljubezni naših najstniških let. Je pa to tudi zgodba o tem, kako lahko drugi ljudje in njihove ostre besede leta dolgo vplivajo na življenje nekoga in kako težko je živeti z obžalovanjem.
Objavljeno: 24.03.2025 18:01:07
Zadnja sprememba: 25.03.2025 07:40:16
»Rada bi se počutila cenjeno, spoštovano in da me nekdo potrebuje, kot takrat, ko sem še imela družino ob sebi – vso svojo družino. Želim si, da bi bili ljudje veseli, ko pridejo domov k meni in da bi bila jaz vesela, ko pridem k njim. Hočem, da bi bila dovolj – in zaželena!« Spet je pomislila na sobo 626 … »Hiša je zadnje čase tako tiha in nihče me ne potrebuje, ne zares. To je to, mami. Tako tiho je, da slišim svoje lastne misli, in v tem je težava. Desetletja se mi je uspelo izmikati svojim lastnim mislim.« In prav dolgo ne bom več zdržala. »Hočem, da zjutraj na vzglavniku spet najdem kartico ali pa zataknjeno za čajnik, ko pridem v kuhinjo. Rada bi vedela, kam pripadam in hočem se veseliti svoje prihodnosti.« Povzdignila je glas in brcnila nogo gostilniške mize. Kruh in olive so kar poskočili, prostor pa je nenadoma postal zelo tih.
(str. 148)
Mama se je sklonila bližje. »A misliš, da sem jaz imela izbiro, Bessie? Ali drugi ljudje? Ne moreš samo izpolniti obrazca in že se ti uresničijo vse sanje! Ne gre to tako! Ne moreš oddati naročila in počakati, da prispe zavito v rjav papir v preveliki škatli, in če ti ni všeč, pošiljko enostavno vrniti! Sploh ne gre tako …«
»Pa saj to vem.«
Mama se ni zmenila zanjo.
»Sama moraš spremeniti stvari in prevzeti nadzor. Ali pa nadaljuješ tako, kot do sedaj – tako, kot si zmeraj delovala – sediš doma, zavidaš vsem ostalim, si živčna in razočarana, potem pa se prepričuješ, da je to zato, ker si izvlekla napačno srečko! Si želiš takšnega življenja, Bess?«
in nato