Carmilla
Žanr | fantastična kratka proza, novela |
Narodnost | irska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2007 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Lunapark |
Prevod |
Barbara Kelbl |
Spremna beseda |
Irena Svetek |
Ključne besede | Gotska umetnost, Romantika, Vampirji |
Znamenita novela avtorja, ki je močno vplival na Stokerjevo Drakulo
Irski pisatelj in urednik Josepeh Sheridan LeFanu (1814-1873) je najbolj slovel po svojih grozljivih kratkih zgodbah in skrivnostnih romanih, v katerih je mojstrsko prepletal temačno vzdušje in psihološko kompleksne like. Njegovo najbolj znano delo je novela Carmilla (1871), ki hkrati velja za klasiko t.i. vampirske literature, ki je bila v 19. stoletju še posebej priljubljena in je močno vplivala tudi na LeFanujevega rojaka Brama Stokerja pri snovanju kultnega vampirskega romana Drakula.
Novela se odvija konec 19. stoletja na avstrijskem Štajerskem. Glavna junakinja je mlada Laura, ki skupaj s svojim očetom in dvema guvernantama živi v odmaknjem gradu. Lauro že od malih nog preganja strašljiva vizija skrivnostne obiskovalke, ki se je neke noči pojavila v njeni sobi, dolgočasno življenje najstnice pa se ji obrne na glavo, ko se v bližini gradu pripeti nesreča, zaradi katere mora Laurin oče pod streho vzeti skrivnostno Carmillo, ki je na las podobna Laurini nočni obiskovalki iz otroštva. Med dekletoma se nemudoma splete tesna prijateljska vez, ki kmalu preraste v ljubezen, zaznamovano s Carmillino temačno skrivnostjo.
Objavljeno: 26.04.2024 16:47:44
Zadnja sprememba: 26.04.2024 16:47:44
Ni me bilo strah, saj sem bila eden tistih srečnih otrok, ki jih ne strašijo z zgodbami o duhovih, z bajkami in vsem tistim izročilom, zaradi katerega se ponoči pokrivamo čez glavo, ko vrata nenadoma zaškripljejo ali ko v siju medleče sveče na zidovih poplesujejo sence posteljnih stebričkov in nam segajo po obrazu. Bila sem jezna in užaljena, ker so me, kot se mi je zdelo, zapustili, in začela sem hlipati, a še preden sem bruhnila v krčevit jok, sem presenečeno zagledala resnoben, a zelo prikupen obraz, ki je zrl vame z roba postelje. Bil je obraz mlade ženske, ki je klečala z rokami, skritimi pod posteljno preginjalo. Zagledala sem se vanjo z nekakšno zadovoljno radovednostjo in prenehala jokati.
(str. 10)