Čarobni napoj ali Satanarheolažgenialkopeklenski punč želja

Mavricij, ki svojega mojstra s te plati še ni doživel, se je tako ustrašil, da se je z dolgim skokom rešil na glavo nagačenega morskega psa, ki je med drugimi prepariranimi trofejami visel na eni od sten.
Toda z grozo je moral spoznati, da je krokar naredil isto in da sta se, ne da bi to sploh opazila, zdaj objemala. Mučno ganjena sta se spustila.
Tajni čarovniški svetnik je s tresočimi se rokami iskal po gori papirja na pisalni mizi, vse je razmetal in rjovel:
»Pri kislem dežju, nobene decimalke mojih dragocenih obračunov ne sme izvedeti! Ta zahrbtna hijena misli, da bo moja znanstvena dognanja dobila zastonj! Vendar se je zmotila! Ničesar ne bo dobila, popolnoma ničesar! Vse najpomembnejše akte z najpomembnejšimi formulami bom čarovniško popolnoma varno spravil v tajni kleti. Nikoli ne bo prišla tja, ne ona in ne kdo drug!«
Že je hotel oddirjati, ko se je naenkrat sunkovito ustavil in začel z divjim pogledom nekaj iskati po laboratoriju.
»Mavricij, ti pesticid, kje se skrivaš?«
»Tukaj, mojster,« je odgovoril Mavricij, ki je še vedno sedel na glavi morskega psa.
»Poslušaj,« je kričal čarovnik navzgor k njemu, »dokler me ne bo, ostro pazi na tega domišljavega krokarja tukaj, razumeš? Vendar ne smeš spet zaspati. Pazi, da svojega kljuna ne bo vtikal v stvari, ki se ga ne tičejo. Najbolje bo, da ga pelješ v svojo kamro in sedeš pred svoja vrata. Nikakor mu ne smeš zaupati, ne spuščaj se v pogovore z njim in nobenih nasilnih poskusov! Meni boš odgovarjal!«
Odvihral je in njegova strupeno zelena halja je vihrala za njim. (Str. 35)