Čarovnikov vajenec

Roman je napisan romaneskno avtobiografsko, vsa dogajanja so podajana, kakor jih je avtor, torej sam Evald Flisar, menda resnično doživel. Torej bi moral roman spadati med avtobiografije, vendar se slednje berejo precej bolj suho, tako da ga mednje ne moremo zares uvrstiti. Avtor, torej junak zgodbe, se poda v Indijo iskat svoj pravi jaz, ki ga upa najti izza megle svojega ega. Išče učitelja, a učitelj ga najde: Jogananda, modrec, ki ga odlikujeta neposrednost in nesramnost, vendar se skozi oboje, v povzročenih posledicah grobosti, sveti tudi svojevrstno usmiljenje. Avtor z njim in brez njega potuje po himalajskih gorah, pristane tudi v tantričnem samostanu, skozi padce in trpljenje na koncu končno pride do nekega konsenza, ki vsaj približno pomiri negotovost njegovega razuma. Roman je nekakšna vizionarska predhodnica new agea v Sloveniji, vendar ne kot utiralka poti, saj z vsebinsko ostroumnostjo že vnaprej razgali ezoterične puhlosti, ki danes, trideset let kasneje, preplavljajo trg. Samo branje je ves čas zelo berljivo in napeto, seveda za tiste, ki jih poleg zunanjih pustolovščin zanimajo tudi notranje, iskanje samega sebe v zmedi psihičnih usedlin, katerim smo ljudje skozi socializacijo vsi podvrženi.