Cartagena
Žanr | detektivski roman, družbeni roman, kriminalni roman, postmodernistični roman |
Narodnost | litovska literatura, ruska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Lijana Dejak |
Ključne besede | Bratje in sestre, Čast, Dediščina, Domovi za starostnike, Družina, Filatelija, Obalna področja, Osamljenost, Premoženje, Umori, Zločini |
Kriminalni roman, ki ga je napisala pesnica
Študentka Petra se zaradi slabe slutnje vrne v domačo vas na jugu Italije, kjer ob prihodu izve, da so ji sinoči umorili brata in njegovo truplo pustili ležati v koritu s soljo na ribji tržnici. Ker se ji zdi, da je vaški komisar naredil premalo, da bi pojasnil njegovo smrt in si prizadeval najti krivca, vzame Petra to nalogo nase. Prepričana je, da je njegova smrt povezana z umori, ki so se zgodili v bližini tamkajšnjega doma za premožne upokojence, zato se tam zaposli kot negovalka in skuša preko pogovorov ali vohljanja med osebjem in gosti izluščiti čim več informacij. Petrini zgodbi se pridružijo še glasovi drugih pripovedovalcev in izkaže se, da ni edina, ki v domu prikriva svojo identiteto in prave razloge za bivanje med njimi. Bralci seveda začutimo vzgib, da tudi sami stopimo v vlogo detektivov, vendar pa nas ritem romana in lirično bohotni opisi narave in življenja v malem obalnem kraju nežno prisilijo, da se prepustimo pripovedi in osredotočimo na notranje bitke junakov, ki so vsak po svoje na lovu za nečem, kar se jim je v življenju izmuznilo, naj bo to kdo od staršev, brat, ljubezen ali pa dediščina. Dokler te praznine ne uspejo zapolniti, jih kraj ne spusti od sebe, potrebujejo odgovore in svoj osebni zaključek. Nekateri so zanj pripravljeni tudi moriti. Večplastna Cartagena je četrti roman Lene Eltang, pisateljice, ki se je rodila v Rusiji in zadnja leta živi v Litvi, njena proza pa kaže tudi na pesniško poreklo.
Objavljeno: 08.03.2024 17:54:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:22
“Ne boš razumel teh ljudi, je rekla Paola, ko sta ležala na hladnih tleh ovčjaka, tudi jaz jih ne razumem, čeprav smo iste krvi. Življenje v vasi je trdno povezano z vremenom, tako kot trtne vitice z leseno oporo: plaz se vsuje z gora in odreže pot ali vročina izsuši potoke, da morajo nositi vodo na vrtove, ali psa piči kača ali strela spremeni drevo v pepel, tako ali drugače, vsak dan se pripeti kakšna grdobija. Življenje jih napada, oni pa se branijo, razumeš?
Okus se zdi kmetom priokus, priokus pa pretiravanje. V nasprotju z nami lažejo naravno, mirno vzamejo vse, kar ni pribito, in so docela prikrajšani za sočutje do bližnjega. Pomagali sicer bodo, prišli bodo z motikami, če ti je živo mejo scefrala toča, ne bodo pa sočustvovali s tabo. Bog te je opazil in ti uničil grme, dobro, veseli se in začni znova.” (str. 555)