Čas nedolžnosti
Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1995 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
XX. stoletje |
Prevod |
Bogdan Gradišnik |
Ključne besede | Družba, Družbeno okolje, Družina, Ljubezenski trikotnik |
Ljubezenski trikotnik pod drobnogledom kritične družbe
Zgodba romana se dogaja okoli leta 1870 med aristokracijo v New Yorku, kjer vladajo stroga nenapisana pravila. Protagonist romana je Newland Archer, mladi odvetnik, ki se znajde med dvema ženskama, med zaročenko May Welland in njeno lepo sestrično Ellen Olensko. May je priljubljena mlada ženska, ki ustreza vsem takratnim družbenim merilom, a mu intelektualno ni dorasla. O literaturi, umetnosti in drugih pomembnih temah se veliko lažje pogovarja z Ellen, s katero se intelektualno nahaja na isti ravni. Toda Ellen je že poročena, s poljskim grofom, s katerim si želi kljub vsem normam takratnega časa ločiti in tako tvegati svoj ugled. Newland hrepeni po poroki z May, vendar se zaljubi v Ellen, v njem se prebudijo skrite strasti in tako se znajde v začaranem krogu. Če bo izbral žensko, ki jo ljubi, bo izgubil družino, ugled in razkošje. Če pa se bo odločil za žensko, za katero velja, da je družbeno sprejemljiva, bo izgubil ljubezen svojega življenja. Razmišlja in premleva, kaj mu je storiti. Se naj prepusti pričakovanjem družbe ali naj posluša svoje srce? Edith Wharton je ena izmed najprepoznavnejših ameriških pisateljic, ki je v svojih delih prikazovala predvsem newyorško aristokracijo. Roman Čas nedolžnosti ji je leta 1921 kot prvi ženski nasploh prinesel najpomembnejše javno priznanje, Pulitzerjevo nagrado, in še vedno velja za njen najboljši roman. Po njem je bil leta 1993 posnet tudi film z Danielom Day-Lewisom, Michelle Pfeiffer in Winono Ryder.
Objavljeno: 25.07.2022 12:26:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:07
“Taka vprašanja so se mu morala ob taki uri gnati po glavi; zavedal se je, da njihova neprijetna vuztrajnost in natančnost izvirata od neprikladnega prihoda grofice Olenske. Tako ga je prav v trenutku zaroke – trenutku za čiste misli in vedre obete – vrglo v vibo pohujšanja, to pa zbudilo vse posebne težave, ki bi jih bil rajši pustil počivati. “Šmentana Ellen Olenska!” je zagodrnjal, ko je zagrebel ogenj in se začel slačiti. Res ni mogel razumeti, zakaj bi njena usoda morala imeti sploh kako zvezo z njegovo; vendar je nejasno čutil, da je pravkar šele začel presojati vso tveganost zagovorništva, ki mu ga je vsilila zaroka.” (str. 42)