Če

Naše življenje ni samo teater, čeprav se mnogokrat zdi tako. Tako se sploh zdi takrat, ko se igramo s čustvi, svojimi ali naših bližnjih, ko igramo igro, v kateri tako radi prizadenemo druge in se ne zavedamo, da v bistvu to počnemo sami sebi. Takrat sladka uničenja postanejo bizarna nasprotja otroškemu pričakovanju po lepem, mirnem, zadovoljnem, ustaljenem življenju v dvoje. Kako dolgo lahko igramo v takšnem teatru? Slej ko prej zmanjka snovi za igro, igralci se zlomijo, izrabijo, spraznijo. Glavna protagonista romana Če, Katarina in Andrej doživljata takšen teater na potovanju po Italiji. Oba sta uspešna, znana, sta idealen mlad par, ki ima vse. Vsaj na zunaj. Znotraj njiju pa mrgolijo vprašanja o relaciji, na kateri kot par potujeta. Kaj čutita, če sploh? Kako se pogovarjata, če in kadar se? Kako se odzivata njuni telesi na znano bližino, če se uspeta sploh še zbližati? To se sprašujeta tudi Sabina in Alejandro, drug par, s katerim se Katarina in Andrej spoznata po naključju. Na zabavi, kjer je dovoljeno vse, se vloge para pomešajo, igra kulminira v neprijetno spolno izkušnjo, ki je bolj uveljavljanje pozicije močnega moškega nad šibkejšo žensko. Sabina izide iz te igre drugačna, močnejša, Andreju je zadosti, Katarina se izgubi v razmišljanju, če sploh ljubi, Alejandro pa zopet potlači svojo ranljivost. Svet se vrti dalje, če napredujemo ali ne, to je že res, vendar našemu življenju lahko dirigiramo sami, lahko smo sami svoji arhitekti in sami sestavljamo kataloge naše notranje opreme. Če je resnično življenje tisto brez znamk dragih parfumov, ki bi prekrivali vonj naših strahov, potem so zdaj Katarina, Andrej, Sabina in Alejandro pripravljeni. Pripravljeni na življenje brez belih črtic na toaletnih mizicah. Na življenje v barvah, kot jih ponuja samo od sebe, če bodo seveda znali in želeli zapustiti teater.