Čebelja družina

»Javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh« oziroma »javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki«: takšni sta slovarski definiciji besede obred, seveda v navezavi na to, ali gre za sekularni ali sakralni ritual. Obredi so nekaj, s čimer se posameznik vključuje v skupnost, se povezuje z njo, s čimer na primer transcendira vsakdanje življenje, si opomenja svoj obstoj. Zbirka kratkih zgodb Čebelja družina pisateljice Anje Mugerli si za svojo podlago vzame ravno »obrede oziroma stare običaje, značilne za slovensko kulturo«, iz njihove prisotnosti pa vznikajo umetelne pripovedi posameznikov in posameznic, skozi njih se razkrivajo njihove mentalne pokrajine. Izročila »davnih« dob tukaj prihajajo znova na plan, zasijejo v novi luči, pri čemer pa se njihova primarna vloga postavi pod vprašaj. Ko sledimo nekaterim likom po njihovih vijugastih, nemalokrat tragičnih, trnastih poteh, se namreč sprašujemo, ali v teh kontekstih rituali (naj bodo skupnostni ali zasebni) še igrajo povezovalno, afirmativno vlogo, ali namesto pomirjanja kaosa vodijo v nadaljnji nemir, ali pa se konec koncev posameznik v soočenju z njimi še bolj izgublja sam v sebi.

Za sedem kratkih zgodb zbirke je karakteristična tudi posebna senzibiliteta za podajanje razpoloženj, občutij, ki naseljujejo notranjščine in zunanjščine svojih likov. Osnovno čustvo, ki preveva tekste je osamljenost, samotnost, ki se izkristalizira v pogosto zlomljenih, ranjenih medsebojnih odnosih. Pred nami se odvijajo združitve in razdružitve, formacije in razpadi družin ter zvez. Junakinja Jabolkosnedke se izgublja v skorajda enostranskem ljubezenskem odnosu, kar vodi do fantazmatskih manifestacij, ki pomagajo lajšati samost, protagonistka Čevljev najde nadomestilo za ljubezen v čevljih, v Čebelji družini – najdaljši pripovedi zbirke – prepad med ljudmi poglablja druga svetovna vojna, Rdeči petelin piše zgodbo zapuščenih, »nikogaršnjih« likov in tako dalje. Atmosfero besedil prevevajo pojavi izgube, ločitev, odrezanosti od sveta, pri čemer se junaki in junakinje pogrezajo v svoje notranje sfere, neredko se preteklost (oziroma travma preteklosti) udejanja v sedanjosti, zaznavamo nekakšno željo po vrnitvi »domov«, k nekemu nekdanjemu stanju. Nemalokrat se tudi zgodi, da je meja med domišljijo oziroma umišljenim ter stvarnostjo skoraj popolnoma zamegljena, kar dodatno razgiba doživljajski kozmos likov. Pisateljica razpoloženja zgodb slika pretanjeno, z razdelano simboliko, smislom za prehajanjem med (človeškimi) interierji in eksterierji ter z določeno zamolklostjo in dvoumnostjo, pri čemer se nam kaj lahko zazdi, da se nahajamo znotraj počasi odvijajočega se filmskega kadra, doživetega skozi oči in dušo posameznega lika.

Ravno na teh mestih posamičnih izolacij, deficitov, bolečin pridejo do izraza oziroma dobijo svojo vlogo obredi – pojavijo se, da prebudijo like, jih vzgibajo, jim nastavijo zrcalo in podarijo star ali nov smisel, včasih pa je soočenje s sabo tekom rituala lahko tudi razdiralno. Primer slednjega najdemo v Jabolkosnedki, kjer »ples s stolom« junakinjo sooči z nepoznavanjem lastnega partnerja. Prisostvovanje temu običaju tukaj ne preraja, očiščuje, ampak vodi k razdružitvi, dodatno poudarja jalovost, ki jo naznanja že protagonistkina nezmožnost zanositve. Po drugi strani se zgodba Pust končuje s povezovalno noto. Glavni lik se skozi izdelovanje pustnih mask poveže z izgubljenim, skorajda zanikanim očetom, s tem pa se dodatno najde v skupnosti, ki mu je pred tem povzročala nelagodje, v kateri se je počutil kot obrobnež. Najbolj intrigantna glede na svoj izid, celotno strukturo, je pripoved Rdeči petelin. To je tekst o »nikogaršnjih« ljudeh, zapuščenih otrocih, ki najdejo edino zatočišče v prepovedani ljubezni. Smrt nadomestne matere kot da prekrije stare (posebno vlogo tu igra še obred umivanja lobanje), da stiku nov zagon, dvema izgubljenima osebama nudi vrnitev v »nov«, alternativni dom. Vendar sam izid zgodbe generira ambivalenten priokus. Junaka se nam kažeta kot prvinski par Adam in Eva, nekje stran od družbe, na davnem začetku, v objemu in sprejetju svojega strahu. Nekje daleč stran, a tako blizu drug drugega, skupaj v samoti.

Zgodbi Pirta in Čebelja družina pa sta med drugim dragoceni zato, ker med drugim fokalizirata naracijo skozi prizmo otroka, skozi naivni pogled na svet, ki se mora končno soočiti s krutostjo realnosti (čeprav način upovedovanja ni izenačen z otroško govorico in razmišljanjem, gre bolj za "občutenje"). V prvem primeru gre za deklico, ki se spopada z odsotnostjo matere (ki se zdravi v psihiatrični bolnišnici), v drugem za dečka, ki doživlja številna zla druge svetovne vojne. Deklica iz Pirte se pred pretresi sedanjosti zateka v svet starodavnih izročil oziroma ljudskih verovanj, domišljija jo varuje pred travmo, a jo hkrati vodi v nove, potencialno nevarne teritorije. Znova je na delu nekakšna prezenca prvinskosti oziroma spoj z naravo in pradavnino, kjer deklica najde svoje mesto onkraj samote, odgrajena od kaosa sveta. Naslovna Čebelja družina pa je po svoje najbolj kompleksna pripoved znotraj knjige. Narativna struktura je zgrajena okoli treh likov, matere, njenega sinu in čebelarja (ki jima v stiski pomaga), a najbolj stopa v ospredje otroški (sicer tretjeosebni) pogled, v katerega udarjajo agresivne podobe vojne, diskriminacije, nasilja, kar vodi do končne, grenke deziluzije – toliko bolj boleče, ker gre za spoznanje otroka. Čebelja družina se sicer ponaša s kontrastno sestavo, hitrim menjavanjem prizorov, ki prikazujejo po eni strani temačna brezna človeka in človeške zgodovine nasploh, hkrati pa se pripenjajo na podobe upanja (v motivih čebel, medsebojne solidarnosti, umetnosti). Takšno menjavanje (fokalizacijskih) perspektiv, ekspozicija otroškega dojemanja in zaostrovanje v upodabljanju stopnjevanja kataklizmičnih dogodkov so vsekakor dokaz nabrušenega, premišljenega pisateljskega peresa.

Pisava Anje Mugerli je umirjena, a intenzivna v svoji naraciji, sloje svojih likov lušči in nam jih prikazuje počasi, zgodbo odvija z ravno pravšnjo mero napetosti, da ne poruši značajske oziroma atmosferične študije literarnih portretirancev in portretirank. Zaradi prisotnosti cikličnosti, na katerega namigujejo obredja in zaradi »umanjkanja« konkretnosti prostora in časa se pripovedi (z izjemo Čebelje družine) zdijo skorajda brezčasne: včasih se celo zdijo kot sanjske pokrajine nekih individuumov, kjer so običajne, vsakdanje okolnosti suspendirane, zabrisane, medtem ko se na odru posameznika oziroma posameznice odigra psihološka drama. Kljub svoji »atemporalnosti« pa zbirka ne deluje nesodobno, niti ne izgubi na svojem pomenu in sporočilnosti. S samosvojim peresom slika pereče osebne zlome, zarisuje stanja izgube in osamljenosti (ki so še kako prisotni v današnjem času) ter jim dodaja lirično, osebno noto. Vsekakor gre za umetniško prepričljiva, izbrušena besedila, zato ne preseneča, da je avtorica za to delo prejela nagrado Evropske unije za književnost ter nominacijo za novo mesto short, ki nagrajuje najboljše zbirke kratke proze.