Černobilska molitev: kronika prihodnosti

26. aprila 1986 je ob 1:23:58 prišlo do eksplozije v četrtem reaktorju nuklearke. Radioaktivni oblak je kontaminiral dobršen del Evrope, na območju nesreče pa je zaradi kontaminacije umrlo več tisoč ljudi. Sovjetske oblasti so nato na območje poslale okoli 600 tisoč t. i. likvidatorjev, ki so čistili ostanke eksplozije in kontaminacijo.
Ta dogodek je le izhodišče za nastanek pričujoče knjige. Avtorica, Svetlana Aleksijevič, je v njej zbrala pričanja in spomine preživelih. Gre za osebne pripovedi ljudi – žene pokojnega gasilca, psihologa, prebivalke, ki je ostala v černobilski coni, likvidatorja, filmskega snemalca, vaškega zdravniškega pomočnika, novinarja, doktorice kmetijskih ved, fotografa idr. –, ki so vse to doživeli. Vsak na svoj … poseben, edinstven … vsekakor pa pretresljiv način.
Veronika Sorokin je v zaključku zapisala tako: »26. april 1986, datum zastrašujoče jedrske nesreče v Černobilu. Sodeč po triindvajseti obletnici dogodek še niti ni postal del zgodovine, toda sama razsežnost katastrofe je globalna, lahko bi dejali celo nadčasovna. Nesreča se je jedko zarezala v človeška življenja in z grozečo nevarnostjo, na katero je opozorila, že vnaprej zaznamovala številne, še nerojene generacije po vsem svetu. /…/ Življenje teče dalje in sredi njegovega samodejnega toka je spomin na preteklost, zlasti tisto »črno«, uspavan. O nesreči je bilo posnetih več dokumentarnih filmov, ki resnici na ljubo zadoščajo potrebam splošne informiranosti o tem, da se je to zgodilo »tam nekje« ali »že dolgo nazaj«. V Sloveniji, denimo, se ljudje spominjajo radiokativnega prahu, ki ga je bilo mogoče tisto pomlad opaziti na strehah avtomobilov, in za tisti čas nenavadno porumenelega listja na drevju ter predvsem vsesplošnega preplaha, ki je zavladal v našem vsakdanu. Marsikdo se je odrekel zelenjavi s svojega vrta, priporočeno je bilo piti mleko v prahu, ljudje preventivno niso kupovali cenejših mlečnih izdelkov iz takratne Češkoslovaške, izrecno odsvetovali gobarjenje ipd. Danes je vse to le še moten spomin, za mlajše generacije pa kratko malo neka »čudna, smešna zgodbica« iz preteklosti. Kako bi sploh lahko bilo drugače, ko pa se je medtem zgodilo že toliko vsega? /…/ Vendar zgodba o Černobilu še zdaleč ni končana. /…/ Mlada, počernobilska generacija piše nove strani zgodovine.«