Cesar je vojsko odposlal : roman o Sarajevu
Žanr | biografski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Celovec, 2014 |
Založba | Mohorjeva družba |
Zbirka |
Austriaca: sodobna avstrijska književnost |
Prevod |
Ana Grmek |
Ključne besede | Atentati, Vojna |
Franc Ferdinand versus Gavrilo Princip
Prva svetovna vojna. Zadnja leta je povsod okrog nas, saj se obeležuje sto let od njenega začetka. Upamo, da bomo praznovali njen konec. O njej je izšlo veliko literature, fotografskih monografij, zbornikov, spominov, kar je zelo zanimivo glede na njeno oddaljenost, znanstvenih monografij, morda še najmanj leposlovja. Avstrijski pravnik in pisatelj Janko Ferk je napisal kratek zgodovinski roman. Najprej nas seznani z življenjema dveh protagonistov. Prvi je Franc Ferdinand Karel Ludvik Jožef Marija Habsburški, nečak cesarja Franca Jožefa, ki se je rodil leta 1863 v Gradcu in je po smrti bratranca Rudolfa postal prestolonaslednik Avstro-Ogrskega cesarstva. Drugi, Gavrilo Princip, se je rodil v Obljaju blizu Bosanskega Grahovega leta 1894 uslužbencu in polkmetu, ki je imel devet otrok, od katerih jih je šest umrlo v otroštvu. Njuni življenji sta bili tako različni in oddaljeni, da bolj ne bi mogli biti, a je bilo že tako, da sta se srečala iz oči v oči. To se je zgodilo v Sarajevu 28. junija leta 1914, ko je Princip z dvema streloma iz pištole “dal znak” za začetek vojne. Ironija je, da je ubil bodočega cesarja, ki je bil proti vojni. Janko Ferk stvarno in natančno, v obliki dnevnika, popisuje, kaj se je dogajalo v Sarajevu, tik preden so nespametni svetovalci starega cesarja, »ki je hotel v resnici zaspati in je bil že sit vojne«, skupaj z njim sprožili vihar nasilja, ki je požrl sedemnajst milijonov ljudi in zbrisal z zemljevida Evrope starčevo šeststoletno cesarstvo.
Objavljeno: 07.01.2017 23:04:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:47
“Princip je dal štartni strel za zadnji krog v spopadu med Avstro-Ogrsko in Rusijo. Med Avstrijci in Slovani.
Habsburžani so morali po šest sto letih vodenja državniških poslov, v katerih sonce dolga leta ni nikoli zašlo, te predati.
Pred tem je daleč stran od svoje ljubljene srbske domovine po dolgotrajnih mukah v Terezinu devetindvajsetega aprila tisoč devetsto osemnajst umrl Gavrilo Princip.
Zaporniškemu pazniku, ki mu je podpiral glavo, ko je dokončno izdihnil zadnji ostanek svojega klavrnega življenja, je v hudih bolečinah, preden so se njegove oči zastrmele v prazno, izrekel stavek: “Ne vem, ali sta bili krogli moji.” (str. 149)