Češnjevina

Arjeta iz obleganega Sarajeva pribeži v Pariz. Tudi sicer, če vojne ne bi bilo, bi pripotovala v Francijo, saj si tu želi študirati filozofijo. A njeno življenje se odvije zelo drugače kot si je predstavljala. Kljub temu, da se je preselila na drugi konec Evrope, s sabo namreč prinese vse svoje travme. Tako kot povsod, kamor Arjeta in njeni gredo, tovorijo tudi babičino mizo iz češnjevine. Na to mizo nekega dne razporedi stare fotografije in v sedmih dneh, ko jih pregleduje, podoživi tudi svoje življenje. Izvemo, da je v vojni izgubila oba brata dvojčka, tako pa tudi mamo, saj ta umre z njima, čustveno. V Franciji šolanja ne dokonča, spozna pa Japonko, ki jo nauči kostumografske obrti. Tako se tudi preživlja. Med spomini so obrazi, stare simpatije, poznanstva, mednarodna zmes žrtev iz različnih vojn; svetovnih, državljanskih, osebnih, pa njihovi krvniki. Ves čas se pojavljajo tudi prijatelji, prijateljice, poletna brezskrbnost, morje, simpatije, murve. Pa ptice, ki jih Arjeta rada opazuje in šteje. Najbolj njeno življenje na glavo postavi slikar in fotograf Arik, (v romanu je njun odnos, poleg družbenokritične osti, nosilna zgodba), ki bi mu verjetno lahko pripisali diagnozo narcistične osebnostne motnje. Ker ga ljubi, on pa ji tega ne vrača na normalen način, se njeno življenje spremeni v pekel, njene absence – izgube zavesti, ki jih je imela že kot otrok, pa stopnjujejo. Stopnjuje se in raste tudi praznina v njej, deperonalizacija, izguba jaza. Tujost samemu sebi, ki je hujša kot to, da si na tujem, še nikoli ni bila opisana tako natančno. Arjeta dela usodne in z našega zornega kota res nerazumne, skrajne odločitve. Pred spomini in pred sabo zato beži še enkrat – do Berlina k prijateljici Nadeždi. Tu jo srečamo za mizo iz češnjevine. Ji bo uspelo zaceliti rane? Pisateljici vsekakor uspe – nekaj močnega. Zajetje človeškosti. Zelo priporočam.