Četrt ob obvoznici

Prvi vtis, ki sem ga dobila ob branju zbirke, je bil, da bi lahko šlo tudi za osnutek romana. Ciklična struktura, o kateri je govora v spremni besedi in v zapisih na spletu, namreč vsakega junaka postavi v različne vloge. Enkrat je v tretjeosebnih zgodbah glavni protagonist, nato se kar naenkrat znajde ob drugem glavnem junaku, ali ga nekdo mimogrede omeni. Torej, kot da bi pisateljica načrtovala daljše sklenjeno besedilo in so naslovi delovna verzija celote. Najti je vse elemente, ki naj bi jih vsebovala dobra zgodba: kriminal, srhljivko, zvesto in predano ljubezen, nevrotičnost sodobnega sveta, prevare, povzpetništvo, osamljenost. Dogajanje je postavljeno na obrobje glavnega mesta Bolgarije. Preprosti, vsakdanji ljudje, s takšnimi in drugačnimi eksistenčnimi težavami, ki jih tarejo in jih skušajo reševati, kot vedo in znajo. V ozadju je čutiti kritiko političnega sistema in države. Večina oseb se sicer zaveda, da se jim godi krivica, a so vsi po vrsti takšni, ki sprememb sami ne bi zmogli uresničiti, zato so pač sprijaznjeni z dejstvi, kar pri bralcu vzbudi trpko ironijo. Konci niso vedno zaključeni, večkrat je tudi bralcu prepuščeno ali namignjeno, kako naj sklepa o nadaljevanju. Marsikateri dogodek si zapomniš za dalj časa, saj si ga lahko živo predstavljaš, ne da bi karkoli vedel o Sofiji.
Bralcem, ki niso vešči jezikovnih eksperimentov, bo prav gotovo všeč tekoča pripoved.